Iz starega v novo sitarstvo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 25. maj 2014 / 10:14

V Mestni hiši v Kranju so odprli razstavo in predstavili priročnik Oživljen spomin na tkanje žime. Zgledno sodelovanje med Gorenjskim muzejem in poznavalci sitarstva iz Stražišča.

Kranj – Prejšnji teden je bila Mestna hiša v znamenju Stražiščanov oziroma Strašanov, kot bi me nemudoma popravili domačini iz Stražišča. Ko gre za sitarstvo in izdelavo sit iz konjske žime, so vasi od Stražišča do Žabnice slovenski, kaj slovenski, evropski fenomen. Vsaj štiristo let so ti kraji sloveli po kvalitetno tkanih sitih, ki so bila v uporabi predvsem za sejanje moke. V Gorenjskem muzeju so tokrat predstavili priročnik o tkanju sit, ob tem odprli manjšo razstavo, hkrati pa pripravili tudi muzejski večer na temo sitarstva nekoč in, kot je izzvenelo v zaključku, mogoče tudi danes in v prihodnje.

V muzeju zadnjih petnajst let skrbno zapisujejo in s tem ohranjajo pred pozabo sitarsko dediščino in s tem tudi postopke, kako so naši predniki tkali žimo in s tem izdelovali sita. Pravo štimo so dogodku uvodoma dali pevci iz Šmartina, v nadaljevanju pa smo si ogledali razstavo in ob tem tudi demonstracijo tkanja na statve.

Tkal je Tone Bajželj, eden od velikih poznavalcev stražiškega sitarstva, predvsem pa tudi tehnike tkanja, in z njegovo pomočjo se je tkanja sit naučila tudi muzealka Helena Rant. »Ko mi je kolegica Tatjana prvič v pisarni pokazala žimnato platno, sem bila prepričana, da gre za plastiko, tako dobro ohranjeno je bilo. Danes, ko že kar nekaj vem o tem in sem s pomočjo Toneta Bajžlja tudi sama izkusila tkanje, na vse skupaj gledam drugače. Vsako ohranjeno sito, naj bo še tako strgano, je zame pomembno,« pove Helena Rant in doda: »Sitarji so bili tako izurjeni, da so v dveh urah naredili sito, midva s Tonetom sva se kakih štirinajst dni dobivala vsaka dva dni po nekaj ur, da sva uredila statve in nekaj stkala.« Redki današnji tkalci so še vedno daleč od rutine nekdanjih sitarjev.

Tone Bajželj se je veščine učil od sorodnic, svojih tet. S sitarstvom se je še pred drugo svetovno vojno ukvarjal njegov ded, a je razmeroma mlad umrl, pa tudi sitarstvo je po vojni zaradi novih materialov in strojnih tehnologij tkanja šlo v zaton in znanja ni prenesel na­prej. Zanimanje za zgodovino družine in kasneje tudi sitarstva nasploh ga je spodbudilo, da se je naučil tega dela, obnovil statve in zbral kar nekaj sitarskega orodja in starih sit v svojo zbirko. »Z zanimanjem sem prebiral, kar je o sitarstvu in življenju sitarjev napisal Matevž Oman, ki zagotovo največ ve o tem. Njegova zgodba mi je dala največ spodbude pri raziskovanju,« je med drugim povedal Bajželj, ki se je leta 2001 z veseljem pridružil k muzejskemu krožku, kjer so zbirali in dokumentirali različne vzorce sit.

»Dokumentiranih je okrog sto petdeset različnih vzorcev sit, nekaj čez sedemdeset smo jih objavili v publikaciji, ki je izšla leta 2007, v muzeju pa imamo ohranjenega tudi več kot sto petdeset predmetov drobnega orodja za tkanje žime,« je povedala muzejske svetnica Tatjana Dolžan Eržen. Na priložnostni razstavi je na ogled najnujnejše orodje za tkanje: ničalnik (ničovnk), kozu, greben, prunk'lc, štole, natezalke oziroma špringerji, preša … Postavili pa so tudi statve, na katere je v času odprtja razstave tkal Tone Bajželj. »Na razstavi predstavljamo še kratke zapise o pomenu sita za Strašane, nekaj o tehniki tkanja, predstavljamo pa tudi tri naše zveste zunanje sodelavce, s katerimi smo v zadnjih letih v muzeju skupaj temeljito obdelali področje sitarstva, s tem mislim tako na Matevža Omana, Toneta Bajžlja kot Miro Perne,« dodaja Dolžan Erženova. Nove statve pa so predstavili v podjetju Hribar – otroci. »Za začetek smo izdelali dva primerka namiznih statev, ki so preproste, dostopne in se na njih ne bo težko naučiti tkanja,« je povedal Jože Hribar, ki upa, da jim bo uspelo oživiti to dejavnost in bo kdo namesto gledanja televizije ali »visenja« na računalniku raje poskusil kaj stkati. Sitarstvo pa svoje mesto dobiva tudi v promocijski strategiji Kranja, saj gre za evropsko posebnost, s katero se lahko hvalimo.

V nadaljevanju je na muzejskem večeru pred polno dvorano o sitarstvu predavala Helena Rant in na koncu izrazila upanje, da se bo ta pomembna kranjska kulturna dediščina ohranjala naprej tudi skozi zanimanje zanjo in obujanje sitarstva na različne načine. Nekoč je bilo V Stražišču in v vaseh do Žabnice prek sedemsto statev, s tkanjem pa se je ukvarjalo več kot dva tisoč ljudi. Muzej je za oživljanje sitarske zgodovine naredil veliko, skoraj petdeset predstavitev, izdal je knjigo in zdaj še priročnik o sitarstvu, posneli so kratki film o tem in ga uvrstil tudi na stalno razstavo Prelepa Gorenjska.