Najprej našim puncam za ples

Skupina Orlek, pravi unikat med slovenskimi rock bandi, letos praznuje 20 let obstoja.

Za začetek so jih obeležili z novo ploščo dvd-jem in knjižno monografijo. Če naslov plošče Anduht pomeni praznovanje, slavje, žur, pa se pod naslovom monografije Orlek, 20 let knap'n'rolla skriva zgodba o skupni, ki je izumila edinstven rokenrol, ki doslej pri nas še ni dobil dostojnega posnemovalca. Izvirna besedila, osnovni rock sestav oplemeniten s pihalno sekcijo in izvrstno harmoniko … kaj še manjka za dober žur band. Aha ime - Orlek, po hribu, kjer so fantje na »stričevem« vikendu prvič igrali za ples, ker so »babe« hotele živo muziko. Pred dnevi so se v okviru slovenske turneje ob 20-letnici predstavili v kranjskem klubu Creinativa. Navdušili, jasno. Preden vam zapišem nekaj utrinkov iz pogovora z Vladom Poredošem in Mitjem Torijem, pa še eno dejstvo: Orleki so iz Zasavja samo doma, sicer pa so že dolgo »svetski band«.

Band za velike odre na tako majhni klubski sceni, kot je tale v Kranju?

Vlado: »Raje imamo klubsko sceno, kot pa velike koncerte. Seveda igramo tudi te, ampak dobra klubska scena je nam še posebej draga, kar imamo zelo radi stik s publiko. Jaz malo provociram, mal' se hecam na njihov račun, pa malo na svojega. Obešenjaški humor, dobra volja in še boljša muzika. Tako je v klubih.«

No, preživetje za takle devetčlanski band pa to ravno ni?

Vlado: »Ekonomično to ni, se pa ve, da je pri Orlekih prva glasba, šele potem ekonomija.«

Ko sem razmišljal o vaših začetkih dvajset let nazaj, sem ugotovil, da je bil Vlado takrat v najboljših letih, Mitja in Jure pa mulca v najstniških letih …

Mitja: »Jaz sem bil takrat star 17, Jure pa 15, 16 let. Sicer smo imeli že svoj band, prav tako ga je imel Vlado, mi takega v stilu Veseli ventilčki za šolske prireditve in proslave, njegov pa je tudi ravno razpadel … No. leta 1989 smo se združili in začeli skupaj.«

Spajdašit se z mladinci, Vlado, in imeti občutek, da bi se dalo z njimi narediti kaj več?

Vlado: »Začeli smo z družinskimi feštami, ki jih imamo tudi še zdaj. Pri stricu na vikendu na Orleku smo ponavadi zakurili roštilj obrnili čevape in ražnjiče in ker naše punce rade plešejo, je bilo nujno poskrbeti tudi za muziko. Ker so naše »babe« hotele živo muziko, smo poskusili. In ker je v Zasavju mnogo dobrih mladih šolanih glasbenikov, ki razen šihta, gostilne in domov sicer ne bi imeli kaj početi, smo rekli, zakaj ne bi naredili en malo večji band. Tako za hec, pa bomo videli, kaj bo. Knapovske, tega še nobeden doslej ni poskusil.«

Mitja: »Začeli smo za hec, ampak ko je začelo kazati, da iz nas nekaj bo, se je pa Vlado moral odločiti. Imel je majhne otroke, svoj posel. Imeli smo potencial, da nekaj naredimo, Vlado je vžgal s svojimi idejami in besedili, ki smo jih v skupini nadgradili z dobrimi aranžmaji in odlično dramaturgijo skladb … Torej ni bilo več razloga, da ne bi začeli zares.«

Pogled nazaj je nedvomno lep. Danes ste pomemben slovenski band, pa vendar ste vsi zaposleni tudi z drugimi stvarmi. Je to bonus, za band, ki ne igra le na prvo žogo čim več zaslužiti?

Mitja: »Večinoma smo preskrbljeni, vsak ima svojo službo, nekateri imamo svoje firme, med nami so tudi še študenti, pa vendarle, če en mesec ni špila, ga pač ni. Sicer nam to ni všeč zato, ker radi igramo in zaradi naše kondicije, ne pa zato ker takrat nič ne zaslužimo.«

Imate knapovsko normo, na vsake toliko časa plošča?

Mitja: »Sploh ne, ko plošča pride, pač pride. Od začetka so bile te malo bolj na gosto, zdaj pa, če pogledaš, smo decembra 2004 izdali našo predzadnjo, nova pa je pravkar izšla.«

Je bila v vseh teh letih kdaj kakšna večja kriza v bandu?

Mitja: »Kriza je bila le ta, da nismo natančno vedeli, kakšen koncept plošče naj naredimo za 20-letnico. Stare priredbe ali nove avtorske skladbe. Odločili smo se predvsem za slednje in mislim, da smo naredili prav.«

Veliko ste igrali tudi v tujini, po Evropi pa tudi v Avstraliji, na Kitajskem, v Pakistanu. Pakistanci poslušajo slovenski rokenrol … ta je pa močna?

Vlado: »Na začetku ponavadi povemo, kdo smo, kaj smo, potem pa sledi muzika. Ta je narejena v slogu rokenrola, je neka eksplozivna mešanica besedil in glasbe. Vse je zapakirano v nekak ljudem že znani zvok, ki jim je blizu. Iz slovenskega melosa, ki je izjemno lep, hočemo narediti to, kar so irski rock bandi naredili iz svoje ljudske glasbe.«

Mitja: »Igramo klasičen rokenrol predelan v polka-rock. Besedila so poleg glasbe sicer pri nas zelo pomembna. Pri nas pridejo bolj do izraza, v tujini pa se morata muzika in petje ter s tem besedila nekako poklopiti, da drug drugega ne motita. Po odzivih v tujini nam to dobro uspeva.«

Trenutno ste sredi turneje ob 20-letnici, slišim pa, da za jesen pripravljate nekaj velikega?

Vlado: »Prav slišiš. Veliki koncert bo 21. novembra v Gallusovi dvorani v Cankarjevem domu v Ljubljani, ki ga zdaj pripravljamo pod delovnim naslovom Zasavski kulturni napad na Ljubljano …«

Mitja: »V vseh teh letih smo sodelovali s številnimi glasbeniki in tudi tokrat bomo imeli goste, kot so Celjski godalni orkester, Pihalni orkester SVEA Zagorje, Moški pevski zbor Zarja Trbovlje, pa različne pevke in glasbeniki …«