Popkovnica

Popkovnica je vrvi podobno tanko tkivo, ki povezuje nerojenega otroka in mamo. Popkovnica je običajno dolga petdeset centimetrov, v premeru pa meri centimeter in pol. Dve arteriji in ena vena skrbijo za nemoten pretok hranljivih in odpadnih snovi. Popkovina je žolici podobna snov, ki obdaja žile in jih varuje pred pritiski. Vse skupaj je zavito v tanko sluznico in nosi ime popkovnica.

Mati narava je poskrbela, da v popkovnici ni živcev, zato njeno rezanje ne boli ne otroka ne mame. Očetom, ki so prisotni pri porodu, pripada čast, da prerežejo popkovnico in fizično ločijo mamo in otroka. Dvojina se tako spremeni v množino. Rojstvo otroka pomeni veliko prelomnico v razvoju družine in odnosi se spremenijo s prihodom ali z odhodom vsakega družinskega člana. Začnejo se tkati drugačne vezi, psihološka popkovnica se razvija, počasi odvija in rahlja. Včasih pa ovija in privija tako močno, da postane škodljiva. Takrat rečemo, da mama in otrok nista pretrgala popkovnice. Največkrat je to mamina potreba, včasih tudi očetova. Le redko je otrok tisti, ki noče pretrgati vezi. Pravzaprav jih rahlja z vsakim samostojnim korakom, z vsakim upiranjem in vstopanjem v svet. Popkovino trga in rahlja z vsem, kar v resnici je, in ne s tem, kar mi od njega pričakujemo, da bo. Kljub temu ima precej dela, saj smo starši precej vztrajni s svojimi starševskimi in lastninskimi pravicami. V svoji vnemi zgrešimo razliko med zdravo in nezdravo navezanostjo. Kot da bi želeli ohraniti otrokove potrebe po nas za vse večne čase.

Zgrešili smo bistvo otrokovih potreb. Ukvarjamo se s samostojnostjo otroka takoj, ko ga prinesemo iz porodnišnice. V strahu, da ga ne bi razvadili, ga damo v njegovo sobo, ga dojimo na predpisane minute, merimo dolžino njegovega joka pred spanjem in ga podimo iz naročja. V najzgodnejšem obdobju, ko nas otrok najbolj po­trebuje, že govorimo o tem, kako manipulira z nami. Samo zato, ker joče? (Ne zna govoriti, kajne?) Samo zato, ker sili k nam v naročje? (V čigavo naročje pa naj gre?) Samo zato, ker ne more sam zaspati? (Ali naj si sam zapoje uspavanko?) Samo zato, ker noče zapeti pesmice v vrtcu? (Kdaj ste vi nazadnje na­stopali v svoji službi?) Otroci v obdobju od prerezane fizične popkovnice do prerezane psihične popkovnice po­trebujejo starše, ki jim bodo zagotovili varnost v tolikšni meri, da si bodo upali pokukati v svet. Varnost mora narediti gnezdo v otroški duši kot ptica. Zadovoljevanje otrokovih potreb, ko je kot dojenček in mali otrok odvisen od nas, je naša dolžnost, ne pa projekt, ki ga izvajamo po priročniku. To nikakor ni čas, da bi uporabljali besedo »manipulacija«.

Zato dajmo takrat, ko nas otrok zares potrebuje, vse od sebe, kasneje pa to omejimo, da omogočimo otrokovo samostojnost. Ta čudovita lastnost, ki si jo želi vsak starš za svojega otroka, je zelo povezana z našo lastno samopodobo. Mnoge mame delajo tako, kot da pričakujejo, da bo na njihovem spomeniku pisalo, da so se žrtvovale za svojo družino. Ampak ponavadi vseeno dobijo samo »počivaj v miru«. Če nam je mar zato, da ne zadušimo otroka s popkovnico (polno odpadnih snovi iz naših lastnih predstav), si dovolimo počivati že prej, ne šele na pokopališču. In če prenesemo povezave naših fizičnih popkovnic na psihološke vezi, nastane naslednja primerjava. Psihološka popkovnica je vez med rojenim otrokom in staršem. V njenih žilah tečejo do otroka varnost, navezanost, pripadnost, podpora pri izkušanju in pokušanju sladkih in grenkih okusov življenja. V obratni smeri tečejo radosti in tegobe starševstva, iskanje starševskih nalog, rušenje predstav o otrocih in iskanje prave mere dajanja in jemanja. Vse skupaj je ovito v mehko žolico družinskega sistema, ki skrbi za to, da se žile ne prenapenjajo. Če je to vse sestavljeno iz zdravih sestavin, potem ne bo bolelo, ko bo prišel čas za rezanje popkovnice. Kadar so v njej nezaceljene rane našega starševstva, boleči zamaški občutkov neuspešnosti in nemoči, pa se popkov­nica zaplete. Potrebujete samo en zdrav rez. Najprej boli, potem pa se začne ljubeče celjenje.