V Sloveniji najbolj pogreša objeme

Španka Graciela Palomera je Slovenijo prvič obiskala zaradi športa, ob vsakem naslednjem obisku pa jo je bolj prevzela, tako da se je odločila, da si nov dom ustvari na Gorenjskem in začne delati kot turistična vodička.

Ne vem točno kdaj, sem spoznala Gracielo, vem pa, da na tekmovanju v floorballu. Všeč mi je bila, ker je rada govorila in se smejala, pa tudi ker smo se njene dobre volje in španskega temperamenta hitro navzeli vsi po vrsti. Da smo jo bolje razumeli, se je hitro učila tudi našega jezika, in čeprav pravi, da se bo treba še marsikaj naučiti, sva intervju brez težav imeli v slovenščini.

Zakaj in kdaj ste prvič prišli v Slovenijo?

»Slovenija je februarja 2009 organizirala kvalifikacije ženskih državnih reprezentanc v floorballu (dvoranski hokej) in bila sem vodja španske ekipe. Tekmovanje je bilo v Idriji, in ko sem izvedela za kraj kvalifikacij, se mi je postavilo kar nekaj vprašanj. Od tega, kaj se dogaja v Sloveniji, do tega, kje bi to lahko bilo. Ko smo se v šoli učili glavna mesta evropskih držav, je bila Slovenija še v Jugoslaviji in vedela sem, kje je Beograd. Kje bi bila lahko Idrija, pa se mi ni niti sanjalo … Začela sem poizvedovati, kako priti do Idrije, in iskala sem najboljšo rešitev. Hitro sem ugotovila, da ni prav daleč od Italije. Tako smo z letalom prišle do Benetk, nato do Trsta z vlakom, naprej pa z mini avtobusom. Rekli so mi, da je od Trsta do Idrije zelo blizu, na koncu se je izkazalo, da je pot trajala pet ur. Najbolj se spomnim, da je bilo že na poti ogromno snega. Toliko snega v življenju še nisem videla. Najprej ga je bilo pol metra, nato šestdeset, sedemdeset, osemdeset … centimetrov. Seveda sem sneg že videla, saj v Madridu, od koder sem doma, tudi kdaj zapade. Toda pri nas je cela panika, če ga je deset centimetrov, v Sloveniji pa ga šele pri desetih centimetrih začnete čistiti. Zato me je sneg res prevzel, saj je bilo vse okrog belo.«

Kaj pa je bil nato vzrok, da ste se začeli vračati v Slovenijo in se odločili živeti na Gorenjskem?

»V Španiji takrat nisem imela redne službe, čeprav sem nekaj časa delala kot tajnica pa tudi v recepciji kampa na severu Madrida. Študirala sem germanistiko in psihologijo, vendar se je začela kriza in službo je bilo težko dobiti. Že ko sem bila pozimi v Sloveniji, so me prijatelji, ki sem jih spoznala pri floorballu, prepričevali, naj se vrnem spomladi, ko je vse zeleno in čisto drugače. Res sem se maja vrnila in bila navdušena. Nato sem bila v Sloveniji v naslednjih treh letih na obiskih, krajših ali daljših, še štirinajstkrat. Da bom ostala za dlje časa, sem se nato odločila, ker se mi je ponudila možnost delati kot turistična vodička. Počasi sem se začela učiti tudi slovenščine in prek prijateljice Španke, ki ima elektronsko turistično revijo in trenutno živi na Dunaju, sem se spoznala z Vanjo Piber na Bledu. Tako sem se odločila, da začnem na Gorenjskem. Najprej sem živela v Lescah, sedaj imam v najemu stanovanje na Bledu.«

Biti turistični vodič in živeti v deželi, katere jezik šele spoznavate, najbrž ni lahko?

»Na začetku res ni bilo lahko, saj je bilo treba narediti tečaj in tudi izpit za lokalnega turističnega vodiča. Potrebovala sem veliko pomoči in tudi časa, saj sta bila gradivo in pismeni izpit v slovenščini. K sreči sem vsaj izpit na terenu lahko delala v španščini. Sedaj imam izpit za lokalnega turističnega za zgornjo Gorenjsko, od Kranjske Gore, Jesenic, Žirovnice ter seveda za Bled in Bohinj. Naslednji izpit sem nato naredila za Poljansko in Selško dolino ter Škofjo Loko oziroma loški muzej. Želim si delati tudi izpit za vodiča za celo Slovenijo, vendar je največja ovira slovenski jezik, ki se ga še vedno učim. Čeprav iz dneva v dan napredujem, pa vsega še zdaleč ne znam. Za napisati seminarsko nalogo v slovenščini nikakor ne zadosti.«

Je učenje slovenščine težje od učenja drugih jezikov?

»Poleg domače španščine znam govoriti še angleško in nemško, razumem tudi portugalsko in italijansko, prav tako nekaj francoščine in nizozemsko. Vendar je slovenski jezik zame najtežji. Včasih to povem tukajšnjim prijateljem, pa so vsi prepričani, da se mi zdi najteže zato, ker je v slovenščini dvojina. Pa to ni najtežje! Najtežje so sklanjatve, pa številne besede, posebno narečja. To je res težko. Letos sem na primer prvič slišala besedo žled. Kaj je to, kako jo pojasniti? V španščini te besede še nisem slišala, kaj šele da bi kdaj videla žled. Ko sem domov klicala očeta, sem rekla samo: noro! Saj tudi povedati nisem znala, kako to je.«

Španci ste znani kot gurmani, ki imate veliko svojih specialitet in vam skupni obroki veliko pomenijo. Kaj mislite o slovenski hrani oziroma naših navadah?

»Mislim, da so večje razlike v navadah kot v hrani. Na začetku je bilo marsikaj težko razumeti. Zame je kosilo, posebno nedeljsko družinsko kosilo, priložnost, da se dobimo skupaj in jemo vsaj dve uri. Najprej imamo aperitiv, nato prvo jed, drugo jed … in tako naprej do sladice. Če jemo manj kot dve uri, nekaj ni prav. Tukaj v Sloveniji je zelo dobro že, če imaš za kosilo vsaj petnajst minut časa. Ne morem pa se pritožiti glede vaše hrane. Tudi ko pridejo v Slovenijo turisti iz Španije, se jim zdi hrana večinoma dobra, tudi nad kakovostjo so navdušeni. Meni osebno se nekaj posebnega zdijo idrijski žlikrofi, pražen krompir, golaž in jota. Marsikaj od hrane je v Sloveniji in Španiji tudi zelo podobno. Je pa na primer razlika pri juhi. Naša španska juha, gapačo, je mrzla juha in odlična za poleti, ko je zelo vroče. V njej so glavna sestavina vse vrste zelenjave, od paradižnika, paprike, kumar, čebule pa kis, olje in sol. Pripravim jo z vodo ali ledom. To je jed, nad katero so tukajšnji prijatelji, ko jo pripravim, najbolj presenečeni, saj vi mrzle juhe pač niste vajeni. Pri nas pa je poleti vroče in toplo juho bi težko jedli. Prav tako v Španiji jemo veliko jedi z morskimi sadeži, školjkami, raki. V Sloveniji je tega precej manj, in to najbolj pogrešam. Prav tako v Španiji veliko kuhamo z olivnim oljem, ki je v Sloveniji zelo drago. Španija ima res odlično gastronomijo, ki pa se od severa prosti jugu zelo razlikuje. Slovenci največ poznate paelo, sangrio in morda še tortilje, če jaz povabim prijatelje, skuham še vse kaj drugega. Dejstvo je, da je veliko jedi podobnih, so pa različno pripravljene.«

Kaj si španski turisti v Sloveniji najraje ogledajo?

»Najmanj, kar si ogledajo, so Ljubljana, Bled in Postojnska jama. Jaz jih večinoma vodim po Gorenjskem, zlasti po Bledu. Če so skupine manjše in želijo videti še več, jih zelo rada peljem še v Kranjsko Goro, v Bohinj pa tudi v Škofjo Loko. Meni je Škofja Loka zelo všeč, všeč mi je tudi, ker je veliko brošur in informacij v španščini. Škoda je, ker španski turisti večinoma pridejo le za malo časa. Ko so bili tukaj lani tukaj moji starši, so v desetih dneh dobro videli le Gorenjsko, tako da bi za celo Slovenijo potrebovali še veliko več časa. Upam, da si bodo kaj novega lahko ogledali letos.«

Kako so vam všeč Slovenci, kako lahko primerjate moške v Sloveniji s Španci?

»Zase lahko rečem, da sem imela nekaj prijateljev tako doma kot tukaj v Sloveniji, še nobeden pa ni bil tak, s katerim bi se poročila. Zagovarjam stališče, da je bolje biti sam kot v slabi družbi. Zanimivo pa je, da mnogi španski turisti, ki pridejo v Slovenijo, rečejo, da so tukajšnji moški lepi. Zame to ni tako pomembno, bolj je pomemben značaj. Ker sem bila skoraj celo življenje s Španci, se mi zdi največja razlika med Španci in Slovenci nekakšna distanca. Če se tukaj srečaš, se pozdraviš, morda si daš roko. V Španiji se objemamo, prav tako se pozdravljamo, ko odhajamo. Imamo pač drugačen kontakt. To je običajno in prav objemi so to, kar v stikih z drugimi tukaj najbolj pogrešam. Španci imamo navado, da smo med seboj zelo povezani, tako družina kot prijatelji. Tukaj se mi to ne zdi tako, zato mi je kdaj tudi težko. Človek pač včasih potrebuje objem, bližino.«

Kako so domači sprejeli, da ste ostali v Sloveniji?

»Imam brata, ki živi na Finskem, starša sta v Španiji. Vendar je moja družina malce drugačna od klasične španske, saj se je moja mami rodila v Mehiki. Tako so nas doma učili odprtosti v svet, in ko je šel brat igrat floorball na Finsko, to ni bilo nič zelo pretresljivega. Jaz sem najprej igrala ragbi, nato sem začela igrati floorball. In ko sem šla od doma, to ni bilo nič posebnega.«

Floorball je v Sloveniji še vedno med manj množičnimi športi, čeprav je na Gorenjskem kar popularen. Kako pa je v Španiji?

»V primerjavi s Slovenijo je Španija pač zelo velika država, saj ima Madrid okoli pet milijonov prebivalcev, Španija pa okoli petdeset milijonov. Tako imamo okoli sedemsto igralcev floorballa, imamo tudi šest klubov, v katerih igrajo dekleta. Imamo šolo za floorball in njegova popularnost počasi narašča. Seveda so nekateri drugi športi bolj popularni, na primer nogomet, košarka, rokomet.«

Ste se že odločili, ali boste ostali v Sloveniji?

»Osemintrideset let sem živela v Španiji, zdaj sem dve leti v Sloveniji. V tem času sem se o zgodovini Slovenije naučila toliko, kot ne vem niti o španski. Slovenija je res lepa, morda bi jo lahko primerjala s severnim delom Španije. Lahko rečem, da mi je tukaj, na Gorenjskem všeč, všeč mi je tako življenje kot delo. Vendar sem vedno odprta za kaj novega in težko rečem, kaj bo prinesel čas.«