Samo danes

Samo to jutro bom prehitela uro in se zbudila ob svetlobi. Samo to jutro mi bo vseeno, ali bo padal dež ali sijalo sonce. Ne bom štela dni do četrtka, ki je že skoraj petek, ampak bom vesela, tudi če bo ponedeljek. Ne bom zavzdihnila, ko bom lezla iz tople postelje. Vprašala se bom o darovih, ki jih bom delila s svetom. Zahvalila se bom, ker vidim, ker slišim, ker čutim, ker ljubim. Naštela bom vsa bogastva, ki jih premorem od znotraj in od zunaj. Pomislila bom na ljudi, ki me osrečujejo in jih osrečujem. Samo to jutro bom raztegnila svoje telo in naredila šestinštirideset trebušnjakov. Če bom imela srečo, bo Tomaž Domicelj vmes zapel svojo »vem, da danes bo srečen dan« … Namesto kave si bom skuhala čaj in namesto niča bom pojedla kruh z medom. Samo danes bom oblekla rdečo obleko, ki čaka na posebne priložnosti. Obula bom sandale in pustila nogam, da začutijo pomlad. Pobožala bom avto in s hvaležnostjo pomislila, da je odplačan. Ne bom preklinjala, ker bo cesta zaprta. Prednost bom dala avtobusu, ko bo speljal s postaje. Všeč mi bo, ko bo šofer v zahvalo prižgal vse luči. Odprla bom okna, da bo glasba odmevala po ulici, ko bom parkirala. Samo danes bom pozdravljala, kot da je svetovni dan pozdravljanja.

Prijazna bom do tečnih in umirjena ob glasnih. Doumela bom, da različnost ni razlog za zavračanje. Razumela bom počasne ljudi in z njimi naredila prve korake. Ne bom čakala, da se resni ljudje nasmehnejo. Samo danes bom poslušala ljudi in jih ne bom prekinjala. Vzela si bom čas za tiste, mimo katerih hitim in so postali samoumevni sopotniki v mojem življenju. Ne bom načrtovala minut in ur, ampak bom pustila, da se zgodijo. Odzvala se bom na vsa povabila na kavo. Samo danes ne bom preložila nobenega srečanja na jutrišnji dan. Sprejela bom vsa opravičila in se opravičila vsem, ki jim to dolgujem. Vrnila bom telefonske klice in odpisala na emajlirana sporočila. Ne bom cinična do zavarovalnih agentov, ki bi radi zaslužili z mojo prihodnostjo. Prebrala bom Beležnico in si dovolila jokati. Ne bom se pritožila, če bo pihal veter. Samo danes ne bom verjela tistim, ki pravijo, da bo še slabše. Vedela bom, da je kriza priložnost za spremembe. Namesto da bi oboževala junake današnjega časa, jih bom raje posnemala. Danes ne bom preštevala izgub. Ne bom preračunavala odločitev, ki so bile že odločene. Samo danes bom sedela na odeji sredi travnika in gledala otroke. Metala bom žogo v koš, v gol in čez mrežo. Delala bom vijuge s skirojem in pozabila, da me boli kolk. Hvaležna bom gledala premikanje mišic, kosti in občutila radost v gibanju.

Nasitila se bom smeha in brezskrbnosti. Nastavila se bom soncu, da me poboža. Ne bom se menila za oblačila, ki čakajo na likalnik. Ne bo mi mar za čevlje, ki bodo ležali pred vrati in čakali na živahne nogice. Prižgala bom sveče in nalila mleko v kozarce za penino. Samo danes se bom čudila sebi, kako me lahko premamijo vsakdanje pasti strahu in tesnobe. Ne bom štela gub, ampak bom ustvarila nove. Samo danes bom razumela, da imamo samo en dan, v katerem je dovolj prostora za vse.

Danes ne bom vzgajala, ampak bom pustila, da me otroci naučijo, kar se moram naučiti. Ne bom modrovala o postavljanju meja, ampak bom prevetrila svoje. Obesila bom svoja prepričanja na vrv in jih opazovala tako dolgo, da bom videla, ali mi koristijo ali škodujejo. Izkopala bom veliko jamo, v katero bom zakopala svoja pričakovanja. Ne bom primerjala svojega življenja, otrok, moških, družin, prijateljev, sorodnikov z drugimi in tekmovala, kdo ima več in boljše. Poslala bom lepe misli tisti duši, ki ji zvoni v slovo. In molila za ljudi, ki jim je težko. Samo danes je tisti dan, ki mi je podarjen. Z njim lahko naredim, kar želim. Nihče me ne bo nikoli vprašal, kje sem ga izgubila. Ali kaj sem dobila v zameno za skrbi. Samo danes vem, da je objem vreden več kot imeti svoj prav. Da je predaleč od človeka do človeka. Samo danes lahko ponudim roko, sprejmem darove, slišim otroški smeh, ukradem pogled in božam svilene lase ljubljenih oseb. Dokler ne pride jutri.