Slovenske gore

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 7. april 2014 / 10:22

»Pred leti sem s prijatelji prenočila v snegu na vrhu Golaka. Prišli smo na zamisel, ki se je marsikomu zdela malo čez les: na cvetno nedeljo dočakati sončni vzhod nad Trnovskim gozdom. Trnovski gozd in tudi Golakovo plešasto teme je pokrival globok sneg. Prespali smo prav na vrhu, kjer smo šotor vkopali v sneg, da nas ne bi ponoči presenetila burja, ki je tam doma. Ob prvi jutranji svetlobi smo že kuhali čaj tam na vrhu, nad prostranstvom zasneženega gozda pod nami. Zelo mrzlo jutro je bilo. V vijoličasti svetlobi porajajočega se dne so se temna stebla golih, skrivenčenih bukev kakor abstrakten vzorec risala na snegu. Pred našim šotorčkom smo si greli roke s skodelicami vročega čaja in v tišini doživljali, kako je svetloba počasi premagala temo. Tema noči se je umikala vsem odtenkom modrine in globoko vijoličnih pramenov na vzhodu neba, ki so počasi docela zardeli, in naposled se je prikazal prvi sončni žarek. Potem pa, ko je sonce pozlatilo snežene obline pokrajine pod nami, smo v jutranji tišini zaslišali pihanje in gruljenje ruševca prav blizu, na robu bukovja. Kmalu se je oglasil še eden in prav vneto sta se prepirala. Odnehala sta šele, ko se je daleč spodaj oglasil cvetnonedeljski zvon iz Trebuše. Mi pa smo v snegu odkrili dva para sledov, ki so zelo blizu obkrožili naš šotor in se nato nadaljevali navzdol v smeri Iztokove koče. Zelo zanimivi sledovi so bili, eni kar zelo veliki in drugi precej manjši – nedvomno pa so jih naredile medvedje tace. Kdo ve, kaj je mama medvedka povedala svojemu mladičku, ko ga je peljala na zgodnji sprehod, morda njegov prvi. Da je človek strašna zverina, ki se je mora vse življenje bati? Zelo mogoče ... Kljub globokemu snegu je bilo tam gori, na vrhu Golaka, tisto cvetno nedeljo že vse pomladno! Snovnemu svetu je še hotela vladati zima, svetloba zgodnjega jutra pa je vendarle bila polna prastarih pomladnih obredij.«

Gornje besede so se posrečile Marjeti Keršič Svetel, stojijo pa v novi izdaji fotografske monografije Slovenske gore. Cankarjeva založba jo je prvič izdala že 1982, to pot pa zasnovala na čisto nov način – »v objektivu letnih časov«. Knjigo sestavlja 231 izbranih fotografij 65 fotografov, razvrščenih v štiri letne čase, vsakega uvaja avtorsko besedilo. Besedila so napisali Marjeta Keršič Svetel, Borut Peršolja, Lučka Kajfež Bogataj in Iztok Tomazin; misli k fotografijam pa Jošt Gantar, Urban Golob, Dušan Ogrizek, uvodnik v knjigo Miha Kovač, uredila Maja Ogrizek. Knjiga za vse gorske duše.