Iz Argentine na Triglav in Bled

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 26. julij 2007 / 06:00

V ponedeljek so končali enomesečni obisk v Sloveniji dijaki petega letnika slovenskega srednješolskega tečaja iz Buenos Airesa v Argentini. Večina jih je bila prvič v domovini svojih starih staršev in še starejših prednikov.

V Slovenski hiši, ki je eno od sedmih slovenskih središč v glavnem argentinskem mestu Buenos Aires, deluje že 47 let petletni slovenski srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka. Dijaki slovenskega porekla obiskujejo od ponedeljka do petka argentinske srednje šole, ob sobotah popoldne pa se zbirajo v Slovenski hiši, kjer se pod vodstvom slovenskih učiteljev pet let učijo slovenščine, zemljepisa in zgodovine Slovenije, slovstva, etnologije, verouka, petja in nekaterih drugih predmetov. V zadnjem petem letniku opravijo med zimskimi počitnicami, ki so v Argentini julija, abiturientsko potovanje, imenovano Rast (Roj abiturientov srednješolskega tečaja). Pred samostojnostjo Slovenije so potovali po Argentini, do Bariloch in drugih območij, kjer živijo Slovenci, od leta 1991 pa potujejo v Slovenijo, v domovino svojih prednikov, o kateri v slovenski šoli sicer veliko slišijo in berejo, v resnici pa ne vedo, kakšna je v resnici.

Letos je konec junija prišlo v Slovenijo 41 dijakinj in dijakov petega letnika slovenskega srednješolskega tečaja, od katerih jih je 37 iz Buenos Airesa, štirje pa so iz precej oddaljenih Bariloch ob meji s Čilom. Obiskali so številne slovenske kraje, tudi Teharje in Kočevski Rog, državni zbor v Ljubljani, sodelovali so na taboru Slovencev po svetu v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani, sprejeli so jih koprski škof Metod Pirih, mariborski pomožni škof Štumpf, ljubljanski nadškof Alojz Uran, minister za šolstvo in šport Milan Zver in minister za finance Andrej Bajuk in avstrijski veleposlanik v Ljubljani Valentin Inzko. Dva dni so bili gostje slovenske Krščanske kulturne zveze v Celovcu, vrhunec obiska v Sloveniji pa je bil vzpon na Triglav pod vodstvom vodnikov Planinskega društva Ljubljana Matica Martina Lenaršiča, Tomaža Stražarja, Eda Grabrijana, Marije in Ludvika Blatnika ter Jožice Martinek. »Bili so zelo prijetni, iskreni, vztrajni, disciplinirani in zgovorni,« je bila njihova enoglasna ocena skupine, ki jim je bila zaupana.

Saj je lepše kot na slikah

Po zaslugi župnika Vlada Pečnika so mladi Slovenci iz Argentine obiskali tudi njegovo župnijo v Kovorju in prenočili pri tamkajšnjih družinah. Iz Kovorja so krenili na Triglav, kamor so se po vzponu tudi vrnili. Zaslužena malica in počitek na senčnem vrtu župnišča je bila priložnost za pogovor z mladimi.

Luka Štrubelj, Andrejka Pavšer in Gabrijel Jelenc iz Buenos Airesa so bili navdušeni nad Slovenijo. Veliko so slišali o njej, v šoli so se učili o Slovencih in slovenski državi, na slikah in filmih so opazovali lepoto dežele, vendar je Slovenija v resnici še veliko lepša, kot je bila na slikah. »Na Triglavu je bilo nepozabno. Ker je do argentinskih gora zelo daleč, še nisem bil nikdar tako visoko,« je povedal Luka. »Pred odhodom si nikakor nisem mogla predstavljati, kakšna je pravzaprav ta dežela, v kateri so bili rojeni moji predniki. Sedaj vem, da je zelo lepa. Navdušili so me gradovi, stara Ljubljana, gore. Kakšna je slovenščina? Čeprav je njeno učenje zahtevno, se mi zdi lepa, domača,« je na vprašanje o vtisih odgovorila Andrejka. Gabrijel pa, vajen argentinskih širjav in razdalj, ni mogel verjeti, da si lahko v kratkem času v gorah ali ob morju. »Slovenci ste gostoljubni in prijazni, vendar pa niste tako sproščeni, kot smo mi v Argentini. Preveč ste zaprti vase,« je odgovoril na vprašanje, kakšen vtis je dobil o Slovencih v Sloveniji.

Slovenščina se ohranja v družinah

Marija Ivana Tekavec, njena mama je Primorka iz okolice Anhovega, oče pa je iz vasi Klada v bližini Iga, je v Sloveniji že z osmo skupino dijakinj in dijakov petega letnika slovenskega srednješolskega tečaja. Poklicno je direktorica oddelka na zasebni univerzi v Buenos Airesu, vsako soboto pa že leta uči na srednješolskem tečaju. Letos so ji pri vodenju skupine pomagali Karel Groznik, Andrej Žnidar in Lučka Smersu.

»Vsi, od učiteljev in režiserjev do zborovodij in vratarjev, delamo prostovoljno. Nihče ne zahteva plačila, saj se zavedamo pomena slovenske šole. Vsako leto se znova in znova čudim, s kolikšno radovednostjo sprašujejo mladi o Sloveniji in kako se zanimajo za poreklo svojih prednikov. Mnogi me sprašujejo, zakaj je prav v Argentini še v četrtem rodu slovenščina živa in slovenska narodna zavest tako visoka. Odgovor je enostaven. Mi smo potomci politične emigracije in ne ekonomske in za nas je slovenstvo vrednota, ki jo je treba negovati, bakla, ki gre iz roke v roko, vendar ne sme ugasniti. Pri tem nam pomaga tudi argentinska družba, ki je zelo odprta in strpna za različnosti. V Argentini, razen redkih primerov, ni problem biti drugačen. Tudi človek, ki zna več jezikov, je spoštovan. Jedro ohranjanja slovenske narodne zavesti in jezika pa je družina. Doma se vse začne in konča. Začetek učenja slovenščine pri trinajstih letih ne bo uspešno,« je povedala Marija Ivana Tekavec. »V Argentini se je zgodila enkratna spojitev delavnosti in pridnosti slovenskega naroda ter argentinske razigranosti in sproščenosti. Zato tudi lažje premagujemo krize, ki se pojavljajo v argentinski družbi in mora marsikdo zaradi njihovih posledic začenjati znova. Mislim, da je prav v tej sproščenosti razlika med nami v Argentini in vami v Sloveniji.«