Potem poseže vmes usoda (2)

»Menda sem kradel repo iz korita, kjer so jedli prašički, s tal sem pobiral drobtine, celo muhe, ki so ležale po kotih. Potem je mama spet ušla. Tokrat ni šel nihče za njo. Je že taka božja volja, se je stara mama vdala v usodo, me vzela v naročje in stisnila k sebi. Potem sem se navadil, da sem njo klical mama, kar ji je bilo zelo všeč …«

Leon ne bo nikoli pozabil torka, ko ga je babica vzela s seboj po opravkih. Tega dneva se je zelo veselil, saj se je prvič peljal z avtobusom. To je bilo za dečka, ki je nenehno tičal doma, na kmetiji, kjer je moral delati od jutra do večera, nepozabno. Sedel je ob oknu in gledal travnike in vasi, ki so bežale mimo. Na sedežu pred njim sta sedela možakarja, ki sta kadila, kar je šlo babici zelo v nos, zato se je pričela pritoževati. Pa se je prikazal sprevodnik in ji, babi zmešani, tako je rekel, zagrozil, da jo bo vrgel z avtobusa, če ne bo dala miru.

»Kranj je bil zame velemesto. Zdelo se mi je, da sanjam! Toliko avtomobilov na kupu! Vsi so bili zelo lepo oblečeni, to sem takoj opazil. Babica me je držala za roko, ker se je bala, da bi se ji izgubil. Na sodišču je imela nujne opravke, ukazala mi je, da sem jo počakal na hodniku. Stiskalo me je pri srcu, ko pa je videla, da so se mi zasolzile oči, je iz cekarja potegnila knjigo in mi jo stisnila v roke. Bili so Butalci (to knjigo še danes hranim), verjemite, ko sem začel brati, sem pozabil na čas in na to, da me je babica pustila samega. Ko se je vrnila pome, je bila videti zelo jezna, a si je nisem upal vprašati, zakaj. Pojdiva nekaj pojest, mi je rekla in grdo zaklela. Ustaviva se v lokalu na vogalu in sedeva za mizo. Za oba naroči čaj in krof. Počutil sem se kraljevsko! Tudi krof je bil zelo dober, marmelada mi je skoraj vsa stekla po bradi. Potem pa je skozi vrata vstopila neka ženska; ko naju je zagledala, se je obrnila in stekla nazaj, na cesto. Babica je hitro vstala, mi zabičala, naj jo počakam, ter steklaza njo. Dolgo časa je ni bilo nazaj, ko se je vrnila, je jokala. Stisnilo me je pri srcu, ker nisem vedel, zakaj. Potem sem jo le vprašal, kdo je bila ženska in kaj ji je naredila hudega, pa je odgovorila, da je bila moja mama. Ni me hotela niti videti, kaj šele, da bi me stisnila k sebi. Si morete misliti?« pripoveduje Leon.

Niti predstavljati si nisem mogla bolečine, ki se je v tistih trenutkih zarisala v njegovo otroško srce. Dosti let kasneje je izvedel, da si je tudi mama našla drugega, rodila tri otroke, svojemu prvemu sinu pa se je povsem odpovedala, ga zatajila, kot da ga nikoli ni bilo.

Ko je Leon obiskoval poklicno šolo, je začel na lastno pest poizvedovati, kje živi, pa ni imel sreče. »Edini, ki je imel z njo nekaj občasnih stikov, je bil stric. Nanj se je obrnila takrat, ko jima je umrl oče, moj ded, ker je zahtevala dediščino. Stric do konca svojega življenja ni mogel doumeti, kaj se je zgodilo z njo, da se je tako spremenila. Dejal je, da bi ji lahko vse odpustil, le tega ne, da je zavrgla lastnega otroka. Morda me je prav zato, ker se je počutila sokrivo, babica imela tako zelo rada, tudi stric. Oče se je tudi uradno preselil k svoji natakarici, ki sicer ni bila napačna ženska, a je potem imela svoje otroke, pa še hišo sta začela graditi z očetom. Če sem prišel k njim na obisk, nisem bil lačen, to drži, več pa tudi nisem pričakoval od ženske, ki se je še na lastne otroke nenehno drla. A je nekako šlo. V šoli sem imel sošolce, ki so jih doma pretepali, nekdo je ostal celo sirota, ker se mu je oče obesil. Veliko odraslih je bilo vdanih pijači, nasploh pa so nas, otroke, preveč garbali. A ker smo imeli bolj ali manj podobno usodo, ni nihče izstopal. Zato sem o srečanju z mamo molčal. Nikomur nisem nikoli povedal. Zdelo se mi je, da bi drugi še manj razumeli, če bi slišali, da me ni hotela niti videti,« modruje.

Žal že tako nanese, da se življenje rado poigra z ljudmi. Leon je na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja spoznal dekle, ki mu je bilo že na prvi pogled zelo všeč.

»Bil sem tak … kaj naj rečem, malo izgubljen fant. Sanjač. Romantik. Deklet sem se bal, kajti nobena »ta domača«, ki mi je prečkala pot, se z menoj ni hotela pogovarjati. Glas o tem, kaj je naredila moja mama, je segel v deveto vas. Ljudje radi opravljajo in bogve, kaj so še dodali, da so se me punce izogibale, kot bi bil kužen. Potem pa je v podjetju, kjer sem delal, nekoč eden od monterjev zbolel, pa rečejo, no, bo šel pa Leon z nami, saj je pripraven dečko. Novih delovnih nalog sem bil zelo vesel, saj sem se po osemurnem delovniku znotraj fabrike počutil zelo utesnjenega. Vozili smo se na različne konce Slovenije, montaže smo imeli tudi na Hrvaškem in v Bosni. Prav užival sem v tem delu! Nekoč smo prišli v Tolmin, pa reče šef, da moramo pohiteti, ker bi se spotoma rad ustavil pri znancih, ki doma izdelujejo sir. Tam sem jo prvič zagledal, mojo Irmico! Takoj mi je padla v oči, ker je bilo mirno dekle in se ni smejalo našim butastim šalam. Očitno sem bil tudi jaz njej všeč, saj je bila ob odhodu takoj zato, da si izmenjava naslova. Ne vprašajte, kako mi je igralo srce, ko smo se vračali! Sodelavci so se iz mene norčevali, a sem se naredil, da spim, potem so pa dali mir. Do doma smo se ustavili še v več gostilnah, tako da me je na koncu že malo skrbelo, če se bo vse dobro izšlo, kajti nazadnje smo šoferja morali – in to dobesedno – prinesti v avto, ker je bil tako pijan. Z Irmico sva si začela dopisovati, skoraj vsak dan je moje pismo romalo na tolminski konec! Bilo je nerodno, ker nisem imel avta, avtobusne zveze pa so bile prav tako nemogoče. Včasih sem za prevoz prosil prijatelja, drugič strica, potem mi je oče obljubil, da mi bo primaknil nekaj denarja, če bom šel delat šoferski izpit. Po pravici povem, nič me ni mikalo, nobenega interesa nisem čutil do avta in ravnanja z njim. A sem šel – bolj zaradi Irme kot zaradi sebe. Na srečo sem ga naredil v slabih treh mesecih! Irmica je bila že vsa nestrpna, saj se ji je zdelo, da traja celo stoletje! Prek pisem sva se že dodobra spoznala. Veliko sva si zaupala, saj sva ugotovila, da sva sorodni duši. Ko sem se prvič pripeljal s fičkom na obisk, so pri njej doma ravno imeli slavje. Bilo mi je grozno nerodno, nisem vedel, da starša praznujeta okroglo obletnico, pa še brez darila sem bil! Irmica me je predstavila svojim sorodnikom, in ko sem segel v roke visoki ženski, ki je imela lase spete v figo, sem ji povedal, od kod sem. Namrščila je čelo ter me vpraša, še poznam neko Elizabeto, ki je doma iz teh, mojih krajev. Brez zlih misli prikimam in rečem, da je ta oseba moja mama. Ženska izpusti mojo roko, kot bi bila kužna. To me je zelo presenetilo. Čez čas sem opazil, da so začeli ljudje za mizo šepetati med seboj in pogledovati proti meni. Nisem se dobro počutil, čeprav nisem vedel, za kaj gre. V torek pa me je Irmica poklicala po telefonu, in to kar v fabriko. Med jokom mi je začela pripovedovati, da je priznanje, da je Elizabeta moja mama, naredilo v njihovem sorodstvu celo štalo. Zelo sem se začudil, ker mi nič ni bilo jasno. Irmica pa mi je potem zaupala, da me je moja mama, ko je začela živeti z bratom od tiste ženske, zatajila, da ni nič povedala, da je imela že prej kakšnega otroka …«

(Konec prihodnjič)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Splošno / sreda, 14. marec 2007 / 06:00

Alergije na hrano

"Teoretično je možna alergija na vsa hranila, vendar na našo srečo ni tako pogosta, kot bi pričakovali glede na količino in raznovrstnost hrane, ki jo vsak posameznik zaužije," je povedala Nisera Bajr...

Objavljeno na isti dan


Škofja Loka / četrtek, 13. marec 2014 / 22:03

Občina Škofja Loka dobila Zlati kamen

Dobitnica letošnjega priznanja Zlati kamen za razvojno najprodornejšo slovensko občino je občina Škofja Loka.

Radovljica / četrtek, 13. marec 2014 / 13:39

Sočutje in pomoč zasvojencem

Pomagajmo človeku, ki pada, in ponudimo mu roko, da bo vstal, je sporočilo sobotnega romanja alkoholikov in drugih zasvojencev ter njihovih svojcev na Brezje.

Škofja Loka / četrtek, 13. marec 2014 / 13:38

Le povezani do denarja

Župani slovenskih zgodovinskih mest so se z evroposlanko Mojco Kleva Kekuš pogovarjali o možnostih pridobivanja nepovratnih evropskih sredstev neposredno v Bruslju.

Kranjska Gora / četrtek, 13. marec 2014 / 13:38

Pasulj namesto rož

Na Dovjem še vedno ohranjajo posebno tradicijo praznovanja dneva žena. Že trideset let na 8. marec v kotlu sredi vasi skuhajo velik kotel pasulja; fantje ga pridejo iskat s kanglicami, da gospodinjam...

Jesenice / četrtek, 13. marec 2014 / 13:36

Razvajali so jih v mestu

V sedmih slovenskih krajih, med njimi tudi v Kranju, na Jesenicah in v Naklem, v akciji Razvajaj se v mestu na poseben način razvajali ženske.