Alenka Erzar Žepič na predstavitvi knjige v Antik hotelu v Ljubljani. »Znotraj, v srcu, sem metulj. Plah, nežen, boječ in skrivnostno lep. Fasada oziroma zunanjost, kot jo imenujem, je trda, nedostopna in na videz stroga. Moj glas pa je nežen, skoraj otroški.« Pet odstotkov od vsakega prodanega izvoda bo namenila Društvu bolnikov s krvnimi boleznimi. Knjiga je izšla v samozaložbi, s prihodnjim tednom bo naprodaj na Gorenjskem glasu. Predstavitev bo tudi 14. februarja ob 19. uri v Mestni knjižnici Kranj. / Foto: Zaklop

Duša metulja pripoveduje

Takole je naslovila knjigo Alenka Erzar Žepič. Knjigo, ki jo je napisalo njeno življenje. Posvetila jo je vsem tistim, ki jim ni postlano z rož'cami, ampak z boleznijo in so drugačni; tistim, ki se še borijo za svoje zdravje in življenje – nikdar naj ne obupajo; in tudi tistim, ki se imajo lepo, pa se tega ne zavedajo.

»Glavnina knjige je nastala v štirinajstih dneh v izolacijski sobi Klinike na Golniku, v kateri sem ležala. Na­stala je med hudimi pljučnicami po transplantaciji kostnega mozga zaradi edine možne ozdravitve po akutni levkemiji. Nihče ni vedel, da pišem knjigo. Kaj šele, da bi imela osnutek za knjigo, načrt za scenarij, rdečo nit. Zgodba je nastala spontano, surovo, kot način preživetja, v trenutkih, ko nisem vedela več kako naprej, saj so bile bolečine prehude. Le pisala sem še lahko, kajti živeti skoraj nisem mogla, niti dihati, niti hoditi, samo ležati in pisati, torej na kisiku,« je Alenka Erzar Žepič pripovedovala pred dnevi, na snežen torkov januarski večer v toplem objemu njenega doma v Kranju.

Za diagnozo je izvedela v letu 2005, ko jo je sodni svet imenoval za sodnico. Čist' pr' kraj' je naslov prvega poglavja v knjigi: »Moj darovalec je Florian iz Frankfurta. Dan transplantacije je bil 16. september 2005 v Wiesbadnu v bolnišnici DKD. Številka moje transplantacije je bila 660. Pač zelo težak primer oblike AML (akutne mieloične levkemije, op. a.). Iz ljubljanskega UKC naravnost v Nemčijo. Od otrok in staršev sem se poslovila na brniškem letališču konec avgusta 2005 in v spremstvu moža odšla na zdravljenje.« Medtem ko je v bolnišnični postelji čakala na transplantacijo, je brala Andersenovo Pravljica mojega življenja.

»Bog je preprosto prišel blizu«

O tem piše Hafis, avtorica v knjigi večkrat citira njegovo poezijo. »Hafis je nagovoril veliko ljudi, tudi meni je zelo pomagal; kot biblija mi je njegova knjiga,« je povedala. Mesto v njeni zgodbi so našli izreki še drugih zgodovinskih mož od Leonarda da Vincija, Cicera do Tagoreja, pesniku Rainerju Marii Rilkeju je posvetila stran in še nekaterim umetniškim dušam prav tako. Navdihnila jo je imenitna slovenska pesnica Neža Maurer s pesmijo Metulj na snegu. Alenka Erzar Žepič namreč že od nekdaj ljubi vse, kar je povezano z umetnostjo. Njena babica Minka, pisateljica, ji je nekoč dejala: »Ne vem, kako boš ti kaj s pravom, ko si pa tako nežna duša; kaj če bi raje pisala cele dneve.«

»Ta moja vera … Nikoli prej nisem toliko razmišljala o veri kot v času bolezni. Vzgojena sem bila v krščanskem duhu, res pa si nikoli nisem mislila, da bom toliko potrebovala vero. Zelo univerzalno doživljam Boga. V času transplantacije sem dobila občutek, da me vsi Bogovi spremljajo. Veliko ljudi je molilo zame,« je dejala. V času transplantacije je imela poleg transplantacijski zvezek. Vanj je kaj narisala, pred transplantacijo in po njej, in nekaj motivov – občutenj, prelitih na papir – je priloženih knjigi.

Bolezen AML je leta 1984 vzela Alenkino sestro Ksenijo. Alenka je imela tedaj deset let. Prav svoji dragi sestrici je v knjigi namenila veliko besed naklonjenosti. Na klavir pogosto zaigra Balado za Adelino, ki je bila najljubša skladba njene sestre, in Za Elizo, svojo najljubšo. Do srca seže skladba Skrivnostni vrt, ki jo je posvetila mami, ki je odšla v nebesa leta 2011. »Potem ko si odšla tiho v nevidni svet brezčasnosti angelov in nebes, si danes spet prišla v podobi grlice in se usedla na domače drevo pred hišo. Kot bi te začutila, sem odšla na balkon in v trenutku, ko sva se srečali s pogledom, si odletela.«

Ponovno rojstvo

Alenkina zgodba nima cenzure. Za vsako črko je hotela, da ostane zapisana avtentično. Nihče ni po­pravljal za njo. Ta knjiga ni roman, so tipke njenega življenja. »Od leta 2005 do 2008, torej kar tri leta po transplantaciji, nisem zmogla nič, razen igranja na klavir. V bistvu sem lahko samo opazovala, kako otroka odhajata in prihajata iz šole,« se spominja in doda: »Ta knjiga je moja punčka, moj tretji otrok. S soprogom, ki je moja ljubezen, sva želela imeti še enega otroka, poleg Matica, ki je moj sonček, in starejšega Žiga, ki je moja mavrica.« V njeni zgodbi je pogosto omenjena tudi njihova japonska cesarska psička Akiko, ki v prevodu pomeni svetla lučka. V knjigi, napisanimi z očmi pisanega metulja, ki ga ni nič več strah, je objavljenih tudi nekaj slik Alenkine prijateljice, akademske slikarke Klementine Golija iz njenega opusa Uvid v dušo.

»Ko sem bila zdrava – tega ni bilo malo, 32 let – sem hotela še več od življenja, čeprav sem imela vse: dom, družino, dobrega moža, otroke, starše, dve stari mami, dedkov žal nikoli, a hotela sem še več. Človeku res ni nikoli dovolj.« Že celo življenje iz domače hiše gleda Krvavec. »Rada sem uživala v smučanju, v tej belini, širnosti planin, hitrosti. Sem smučarska učiteljica, smučati sem naučila več kot sto otrok. Prva stvar po bolezni pa je postal golf. Učim otroke, otroci me imajo radi. Če­prav mi je ostalo le 30 odstotkov kapacitete pljuč, lahko hodim, se sprehajam in razmišljam, da bi spet kupila smuči. Rada zajamem morski zrak v Strunjanu. Lepa je misel na poletje, na brezskrbnost.«

Od leta 2008 dela polovičen delovni čas, še vedno na Okrajnem sodišču v Kranju, kjer vsako sredo popoldne dela tudi mediacije. Najraje pa je v družbi svojih najdražjih. Takoj po izidu te knjige – izšla je v tem mesecu – je začela pisati ljubezenski roman. Kupila si je nov blokec z motivi metulja na naslovni strani in že popisala deset strani. »To bo moje čebljanje v ljubezenskem romanu,« se je nasmehnila. Tudi darovalca Floriana je spoznala. Vsako leto se srečata v Nemčiji, o tem, kako je z njim navezala stik, piše v knjigi. In tudi o doživetju Rima, ki ga je obiskala lansko jesen s svojo družinico. Pa o znanstvu s flavtistko Ireno Grafenauer. Alenka Erzar Žepič ljubi, pleše, igra na klavir!

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Nasveti / petek, 18. april 2014 / 11:26

Naravne barve za pirhe

Bliža se velikonočni praznik, s tem pa tudi barvanje pirhov.

Objavljeno na isti dan


Nasveti / četrtek, 7. december 2017 / 22:00

Kolački s karamelo in čokolado

Piškoti s karamelo, obliti s čokolado ... Sliši se zelo dobro in verjetno veste, o kateri čokoladici govorim. Prav tako, še celo boljšo, lahko pripravimo sami doma.

Razvedrilo / četrtek, 7. december 2017 / 21:58

Podprli »Neodvisne«

Na prednovoletnem dobrodelnem srečanju poslovnih partnerjev skupine Elektro Gorenjska so zbirali sredstva za program Neodvisen.si in prisluhnili klavirski predstavi Fantom iz opere.

Razvedrilo / četrtek, 7. december 2017 / 21:54

Podoknica ob četrt stoletja

V dvorani Osnovne šole Naklo je potekal tradicionalni koncertni večer Podoknica generacij, ki je bil ob jubileju Mešanega pevskega zbora Dobrava tokrat še posebej praznično obarvan.

Razvedrilo / četrtek, 7. december 2017 / 21:52

Razstava portalov

V avli Gorenjskega glasa je na ogled razstava podob vratnih portalov, ki sta jo pripravila Likovno društvo Naklo in KUD Trata iz Gorenje vasi.

Kronika / četrtek, 7. december 2017 / 21:51

Jakupiju dosodili še štiri mesece zapora

Ljubljana – Jeseničana Mirzana Jakupija, ki je bil na kranjskem okrožnem sodišču konec septembra v odmevnem primeru smrti dveletne jeseniške deklice Arine nepravnomočno obsojen na 21 let zapora (so...