Mož s prepoznavnimi brki

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Šport / sreda, 30. maj 2007 / 06:00

Drago Frelih, nekdanji član jugoslovanske kolesarske reprezentance, je kariero kot član Save končal leta 1983. Danes se udeležuje tekmovanj v gorskem teku.

Njegov zaščitni znak so dolgi brki. Sedaj so že sivi, v času, ko je kolesaril, najprej za Rog in kasneje za Savo, so bili še črni. To je 59-letni Drago Frelih iz Škofje Loke. Pri njegovih uspehih je zapisano: 2. mesto na Dirki po Jugoslaviji, zmagovalec etape na Dirki miru. Na olimpijskih igrah mu ni bilo usojeno nastopiti. Dirkal je v času Bojana Ropreta, najboljšega tekmovalca KK Sava Kranj, ki je osvojil več kot 30 naslovov državnega prvaka v različnih kategorijah. Odličen kolesar je še danes. Frelih pa se v rekreativnem smislu sedaj več posveča teku.

Če začneva kar pri vaših brkih. Od kdaj jih imate?

»Imam jih že od leta 1973. Ni šlo za nobeno stavo, enostavno sem jih začel puščati in jih bom očitno imel do konca. Pri športu me nikoli niso ovirali, je pa res, da sem bil zelo poznan prav po tem. Takrat so bili še črni.«

Vaši začetki v kolesarstvu?

»Kolesarstvo sem na pobudo prijatelja začel trenirati pri Rogu zelo pozno, šele ko sem prišel od vojakov. Star sem bil 21 let. Prvo leto sem vozil v kategoriji turističnih koles in leta 1970 zmagal prav vse dirke. Potem sem prestopil na specialna kolesa in po enem letu prišel v jugoslovansko reprezentanco. Leta 1972 bi moral iti na olimpijske igre, ker pa smo bili z Roga kar trije kandidati, nobenega pa ni bilo iz Srbije, so me zadnji teden črtali iz ekipe. Leta 1976 sem imel kot edini za cestno vožnjo normo za Montreal, pa so šli potem vozit na dirkališče, tako da na olimpijado znova nisem šel. Mi očitno ni bila usojene.«

Naj spomini?

»Spominov je veliko, dobrih rezultatov tudi. Najbolj mi je v spominu ostala etapna zmaga na dirki miru Praga–Varšava–Berlin, ki je bila takrat največja amaterska dirka. To je bilo leta 1981.«

Kariero ste začeli v Rogu, končali pa v Savi ...

»V Rogu sem vozil od leta 1970 do leta 1978, potem pa sem zaradi nesoglasij s trenerjem Zvonetom Zanoškarjem prestopil v Savo, kjer sem ostal do konca kariere. Če me takrat ne bi povabili v Savo, bi najverjetneje končal kariero. Moj trener v Savi je bil Franc Hvasti.«

Kdaj ste končali kariero?

»To je bilo leta 1983. Pripravili so mi res lepo poslovilno dirko v Škofji Loki. Kariero sem končal, ker je bil za to že čas. Bil sem namreč med starejšimi kolesarji, saj sem imel 35 let.«

Kolesarstvo včasih in danes?

»Tehnika je šla naprej, kolesa so boljša, kolesarji dosegajo višje hitrosti. Kar se prepovedanih poživil tiče, so bila prisotna tudi že takrat. Trenirali smo veliko, pet do šest ur na dan. Na prehrano pa nisem nič kaj pazil. Bil sem kot profesionalec, saj sem le kolesaril. Pred vstopom v kolesarstvo sem končal šolanje, vozil sem viličarja, kar pa po karieri nisem delal nikoli več. Po končani karieri sem bil okrog deset let v Savi mehanik. Skrbel sem za kolesa in hodil po dirkah.«

Kakšna je bila vaša vloga v reprezentanci?

»Bil sem najstarejši in kar nekaj let kapetan reprezentance, sicer vsestranski kolesar. Super je bilo v tistih letih. Tudi veliko padcev, a na srečo brez hujših poškodb. Le kakšne odrgnine so bile sem in tja.«

Ste se po zaključku kariere še pogosto usedli na kolo?

»Športal sem tako bolj zase. Takoj po koncu kariere nekaj let nisem skoraj nič kolesaril. Pa ne, da bi se mi kolesarstvo zamerilo, enostavno nisem imel želje. Sedaj kolesarim malce več, ne morem pa se primerjati na primer z Ropretom, ki je še vedno odlično pripravljen in dosega uspehe na veteranskih prvenstvih. Jaz tako aktiven nisem. Kolikor mi dopušča čas, tečem. Redno hodim tudi na tekme Gorenjskega pokala v rekreativnih tekih in na druge gorske teke. Seveda pa kolesarstvo spremljam. Trenutno vsak dan gledam Giro d'Italia.«