Tek na Mohor, tek z dušo

Besedilo: Janez Ferlic
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 4. junij 2007 / 06:00

Teči na Mohor je fascinantno. Tek z zavidljivo zgodovino, prisrčno organizacijo domačinov, ki še znajo pripraviti pravo tekmo, tekmo, kjer se vsi dobro počutimo in uživamo tako kot lahko le svobodni tekači v brezmejni svobodi narave. Nekako se zdi, da pravi gorenjski tekač pač ne moreš biti, če ne nastopiš na teku na Mohor. Začelo se je že davno, tam v začetku osemdesetih let pod organizatorsko taktirko legendarnega Slavca iz Poljšice, s pravim imenom Alojza Primca, navdušenega športnika in nasploh zagnanega delavca v takratnem društvu maratoncev izpod Bele peči na Jelovici. Tekli so majhni otroci, domačini, kasnejši odlični atleti in seveda kranjski maratonci, brez katerih si pred dvajsetimi leti ni bilo predstavljati tekaškega druženja na Gorenjskem. Iz Nemilj, te majhne in slikovite vasice z nadvse prijaznimi domačini, se tako tekači že leta podamo na dobrih sedem kilometrov dolgo pot prek Topolj do Zabrekev in do vrha Mohorja, kjer dobijo za nagrado prelep razgled in občutek pravega stika z naravo, kakršnega lahko dobi le tekač, ki si želi dobre volje in zadovoljstva.

Letos je teklo na Mohor in pod njim skupno kar 197 tekačev in tekačic, najmlajša, še ne petletna Jerca, ki je na štart stopila kar iz domače hiše, je tudi zmogla preteči dobrih tri kilometre dolgo progo. Vztrajnost, da je kaj. Le kaj vleče množice tekačev v Nemilje, vas z nekaj več kot dvajsetimi hišami. Verjamem, da je to domačnost in tisto, kar tekmi dajo gostoljubni domačini s svojo prijaznostjo in gostoljubnostjo in tekma si lahko zasluži naziv Weltklasse v Gorenjskem pokalu. Letos je bil konkurenca zelo močna, po pričakovanjih je slavil Boštjan Hrovat, ki pa mu je za ovratnik nenehno dihal Marko Pintar iz Sorice, ki letos kaže zelo dobro pripravljenost, in prav ta dva tekača trenutno krojita vrh razvrstitve v Gorenjskem pokalu v rekreativnih tekih. Posebno poglavje na tej tekmi so zagotovo otroci, ki tečejo, izboljšujejo razpoloženje in skrbijo za živžav na celotnem prizorišču tekme, še posebej ob znanem Pšcovem kozolcu, kjer so okronani zmagovalci teka. Niti niso pomembne kolajne in lovorike, pomembna je družba, ki se takrat zlije v eno, pravo klapo dobrovoljnih tekačev s spoznanjem, da tek le koristi nam vsem in se počutimo bolje in smo bolj samozavestni. To je tudi eden izmed mnogih namenov, zakaj tečemo. Niti ni važno, kako hitro in kako daleč, važno je, da gre in da gre po poti sreče in osebnega zadovoljstva, ki daje lepšo obliko našega tuzemskega bivanja. To smo doživeli zopet na Mohorju, legendi med slovenskimi teki, kamor se bomo, verjamem, še mnogokrat vračali in podoživljali tek v pravem pomenu besede.

Še ena moja malenkost. Letos mi na tem teku noge niso tekle tako, kot bi si želel, in so bile težke od prvih metrov. Le kaj bi nad tem tarnal, dovolj lepo je že, da lahko tečem, se gibam in delim lepe trenutke s sotekači, ki so moj nepogrešljiv del življenja in si želim še mnogo skupnih korakov. Akcija, dokler gre. Ko ne gre več, vsaj spomini ostanejo lepi, zato je vredno steči - z življenjem. V Nemiljah je bilo krasno kot vedno. Hvala vam vsem, še posebno pa domačinom organizatorjem izpod Jelovice.