Moškim pravica, ženskam dolžnost

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. december 2013 / 13:06

»O spolnosti naših prednikov imamo precej izkrivljene poglede, saj so bili mnogi, ki bi o tem morali pisati, verjetno v zadregi, ko je bilo treba odpirati vrata v spalnice dedkov in babic,« je v »zagovoru« k svoji najnovejši knjigi z naslovom Ogenj, rit in kače niso za igrače zapisala Milena Miklavčič, pisateljica, pravljičarka, publicistka, novinarka, blogerka, z rubriko Usode tudi dolgoletna sodelavka Gorenjskega glasa. V četrt stoletja je na terenu popisala številne zgodbe, vse resnične, iskrene in povedane brez zadržkov. Z Mileno smo se pogovarjali o njenem življenjskem delu, zgolj za vzorec objavljamo tudi nekaj zgodbic.

Ogenj, rit in kače se po žirovsko reče drugače …

»Agn, ret pa kače niso za igrače gre po žirovsko. A celota zapisanega v knjigi je orientirana na širšo Slovenijo, saj v njej ne pišem le o »žirovskih stvareh«. Ogenj pomeni prepire in vse, kar sodi zraven, ter vodi v sovraštvo, rit je poglavje o seksu, kače pa so razprtije in odnosi v nekem sobivanju, recimo na relaciji tašča – snaha in podobno. Naslov je več kot idealen za vse to, kar boste našli v knjigi. Res pa je, da je tak naslov tudi bolj vpadljiv kot recimo Zgodbe od nekoč.«

Sem mislil, da gre za staro reklo iz vaših krajev?

»Pregovor mi je povedal in ga tudi razložil Alfonz Zajec. Da je v njem skrito vse tisto, česar se moraš v življenju nekako izogibati in se ne smeš igrati s tem. On je živa enciklopedija, ko gre za »žirovske stvari«. Če pri kakšni zadevi nisem bila povsem gotova, sem vprašala njega. Ko sem uredila knjigo, sem mu napisano dala tudi v preverjanje. A ne pišem samo o Žirovcih, knjiga na 350 straneh prinaša zgodbe iz različnih koncev Slovenije.«

Milena, pravite, da je rojstvo v kakršnikoli obliki vselej prijetno, še posebej če traja »nosečnost« toliko časa, kot pri tej knjigi. Menda zgodbe zbirate že četrt stoletja…

»Drži. Knjiga je neke vrste moje zbrano delo zadnjih petindvajsetih let, odkar hodim po terenu in si zapisujem to bogastvo različnosti človeških usod. Včasih mi je kdo povedal krasno zgodbo, izognil pa se je govorjenju na temo seksa, zgodba drugega ni bila nič posebnega, a sem pri njem izvedela kup uporabnih podatkov o spolnosti nekoč, kar je tudi nekakšna rdeča nit med zgodbami v knjigi. Večina zgodb je tako objavljena prvič.«

Zakaj ste se podali prav na področje spolnosti, o kateri Slovenci tako neradi govorimo?

»Prav iz tega razloga. Z ljudmi se lahko pogovarjaš o marsičem, ko pridemo na temo spolnosti, večina ljudi nekako otrpne, presliši ali pa se obrne in gre.«

Čemu gre to pripisati?

»O spolnosti nihče ne želi preveč razpredati. Lahko se pogovarjava, koliko imaš denarja, kaj delaš v svojem poklicu, ko te na primer vprašam, kako dolgega imaš, pa bova hitro prešla na drugo temo. Ko sem se pogovarjala z ženskami, so mi neštetokrat govorile o tem, kako so delale, kako so bile zmatrane, kako zelo so trpele v življenju, a jih živ hudič ni vprašal, zakaj? Pa sem jih jaz vprašala. Zakaj je bilo tako zelo težko živeti z enim Poldetom. Ker je pil, je rekla Francka. Kaj pa je počel takrat, ko je pil? Ni bil ravno prijazen. Spraševala sem toliko časa, da sva prišli do razloga, kaj je bilo zanjo tako mukotrpno, ko je morala svojega moškega vsa leta prenašati v postelji. Včasih, pred petdesetimi in več leti, so namreč v zakonu veljala drugačna pravila. Mi, mlajša generacija, imamo veliko napako, ker smo premalo pozitivno radovedni.«

Pozitivno radovedni?

»No, nismo »firbčni« v smislu, da ljudi o spolnosti sprašuješ tudi resne stvari, ne le z namenom, da izveš kaj atraktivnega, kakšen trač. Sama sem k zadevi pristopila zelo resno in izkušnje sogovornikov so bile marsikdaj zelo travmatične. Spolnost je bila včasih predvsem za ženske izjemno mukotrpna, saj je bila največkrat obravnavana kot moška pravica in ženska dolžnost. Pri starejših taka miselnost marsikje velja še danes. Če moški ve, da je nekaj njegova pravica, si jo bo vzel in ga ne bo brigalo, kako se pri tem počuti ženska.

Še v času moje mladosti je veljalo splošno mnenje, ko je recimo kakšna ženska, kar je bilo sicer redko, šla stran od moža, češ zakaj je pa šla, saj ima fička, dober avto, hišo, mož ima dobro službo ali pa velik grunt, saj ji ni nič manjkalo, kaj je pa še hotela … Kljub temu so take »dobro preskrbljene« ženske neizmerno trpele, ker je ta tako imenovana moška pravica žensko postavljala za objekt. Ženska v spolnosti nikoli ni bila subjekt. Ona se je morala vleči na posteljo, dati krilo čez glavo in prenesti tisto minuto dve, da je njemu prišlo. Not-ven, gor-dol in konec. Veliko žensk mi je povedalo, kako so trpele, in niso nikoli doživljale orgazma. Ena mi je razlagala, da je tudi drugim predlagala, naj se namažejo z iztrebki, da bo moškemu smrdelo in mu ne bo pasalo.«

Kar pripovedujete, si danes ne moremo niti predstavljati ...

»Tako so mi povedali ljudje. Naš problem je, da vedno na preteklost gledamo s sedanjimi očmi in se ne znamo vživeti v tisti čas. Enostavno je reči, da je za to kriva Cerkev. Ampak, kako bi sploh lahko bilo drugače, ljudje včasih niso imeli nobenih informacij o spolnosti. Danes pogledaš v knjige, na internet, včasih so tiste stvari lahko spoznavali le, ko so v štali videli bika, ki je skočil na kravo. In potem so tudi sami tako počeli. Predstavljajte si, da so bili umazani, neurejeni, brez zob, ker so jih že zgodaj izgubili. Nič se niso ljubčkali, objemali …«

Nič nežnosti, zgolj po živalsko?

»Bolj ali manj. Nežnosti so si izkazovali na primer tako, da sta šla mož in žena po maši na sprehod okrog posestva, se pogovarjala o gospodarskih stvareh in podobno, ali pa je oče mami zavezal ruto pod vratom … Pogled v intimen svet posameznika je bil osebna, drugim nedostopna stvar.«

Se ženske o izkušnjah pri teh stvareh niso nič pogovarjale med seboj?

»So se, a bolj tako mimogrede, na humoren način. Resnejša tema je to bila šele v zrelejših letih, ko je šlo že marsikaj mimo, ko je katera že izgubila moža, pa je povedala kaj več. Sicer je bila spolnost nekaj, kar je bilo namenjeno zgolj rojevanju otrok, ne pa užitku. Moški, ki so imeli več denarja, so si »za užitek« privoščili seks tudi drugje. V Žireh sta bili priložni mati in hči, Vik'ce so jima pravili. Neki moški mi je pravil, da je bila v središču Kranja ena taka, ki je živela v precej slabih razmerah v kevdru. Je rekel, da je prišel k njej, pa si je ona vpričo njega vzela lavor, se umila med nogami, malo špricnila z vodo pod pazduhami, vzela ven protezo in jo odložila na omaro, češ da je bila precej draga … Prvič je končal že v treh minutah, a mu je za tisti denar potem postregla še enkrat.«

Najprej ste se orientirali predvsem na ženske zgodbe, moški so bili spočetka bolj redki sogovorniki?

»Niti ne, oboje sem izpraševala, je pa res, da so one pripovedovale o moških, ti pa obratno. Nekomu drugemu so očitali podobne stvari. Dejstvo pa je, da so bili moški vedno zmagovalci. V rokah so imeli denar, in kdor je imel denar, je bil gospodar. Tudi ko so se ženske možile in prinesle veliko doto v zakon, od te niso imele popolnoma ničesar. Mož je z doto običajno izplačal svoje brate in sestre. Ženske so bile ekonomsko nesamostojne in podložne.«

Kako ste prepričali ljudi, da so vam razkrivali in zaupali tudi neodkrite plati svojih življenj?

»Danes so mnogi od njih že pokojni. Sicer pa so to ljudje, rojeni med obema vojnama, v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja. Kako sem jih očarala? Bom povedala, samo naj vam ne bo smešno. Če pride k vam lepa, privlačna mladenka na dolgih nogah, bi bili avtomatično v zadregi, karkoli takega povedati, če pa pride taka, malo starejša in dobrodušna gospa, zdravo kmečko dekle, pa ljudje dobijo občutek, da se pogovarjajo z nekom, ki jim je podoben, nekako blizu. Poleg tega na takih srečanjih delujem tako, kot bi se s sogovornikom poznala že sto let. Malo se pohecam, in če oni mene vpraša, mu tudi jaz povem kakšno svojo izkušnjo. Ljudje tako dobijo občutek, kot da so na kavi z dolgoletno znanko. Z mnogimi tudi kasneje ostanem v stiku. Že ves teden pišem voščilnice.«

V knjigi opisujete tudi svoje lastne izkušnje in zgodbe o prednikih po mamini strani z njihovimi dobrimi in slabimi lastnostmi …

»Mislim, da je prav tako. A kot sem že rekla, na te stvari je treba gledati v kontekstu časa, v katerem so se dogajale. Moja mama je bila sama prestrogo vzgojena, da bi me znala »cartati«, kar sem jaz kot otrok tako zelo potrebovala. Mogoče sem tega potrebovala več kot drugi, ne vem. Svojo zgodbo sem tako zapisala skozi oči svojega hrepenenja, ki ni bilo nikoli udejanjeno. Nekoč mi je mama rekla, saj si bila oblečena in sita, dali smo ti denar, da si hodila v šolo, lepo smo skrbeli zate … Vse to drži, a takrat se ni nobeden oziral na nekaj, čemur rečemo čustva. Današnja generacija težko razume, da si se moral boriti za vsa ta priznanja, da nekomu nekaj pomeniš, da te je nekdo objel, in si moral take ljudi prositi, da so kdaj pa kdaj to storili … Vem, da nisem bila edina, ki je v otroških letih zaman hrepenela po čustveni toplini.«

Imate kakšen odziv, reakcijo ljudi, ki so se prepoznali v kateri od zgodb, ki ste jih zapisali v knjigo?

»Nekateri so se zagotovo prepoznali, je pa tudi res, da sem dovolj spretna pri pisanju, da znam imena in ljudi zakriti, če na vsak način želim objaviti zgodbo. Knjiga je sicer izšla z manjšim zamikom, ker je v njej tudi nekaj zgodb, ki mi jih je povedal neki gospod, pa se njegovi otroci spočetka niso strinjali z objavo. Gospod je zgodbe prebral, se z njimi popolnoma strinjal, njegovi otroci pa ne. Ko so sedli za mizo in se pogovorili, so se le dogovorili, da zgodbe lahko objavim take, kot so bile povedane. Gre namreč za stvari, o katerih se tudi najbližji družinski člani niso nikoli spraševali, ko poveš resnico, pa so šokirani nad njo. V začetku januarja sem povabljena na FDV, da bi o knjigi in svojem terenskem delu govorila študentom, ki bi se mogoče s to temo ukvarjali v diplomskem ali magistrskem delu. Predstavljam si, da diplomo napišeš tako, da greš na teren in tam ustvarjaš tovrstne sociološke teme, ne pa zgolj s klikanjem po internetu in iskanjem virov in že stokrat prepisanih zgodb. Upam, da se bo kdo lotil teme tudi z znanstvenega vidika. Moja raziskava je namreč poljudna. In tako so zapisane tudi zgodbe. Pomembno je, da so bili ljudje v svojem pripovedovanju iskreni in brez zadržkov. Ljudje imamo sicer več podob. Poglejte, do mene imate nekakšno, bom rekla, uradno masko, saj o vas vem toliko, kolikor mi dovolite izvedeti. Vaši sodelavci, ki vas vidijo pogosteje, o vas mislijo še kaj drugega, kot je vaša uradna podoba, obstaja pa še tretja podoba oziroma zgodba, ki jo vsak človek nosi v sebi in je ne razkrije ravno vsakomur.«

In tretje zgodbe so tiste, ki ste jih zapisali v knjigo?

»Tako je, zgodbe v knjigi so iz tega tretjega žaklja.«

Prehod iz starega v novo leto je tisti čas v letu, ko se sprašujemo, kaj in kako smo opravili v preteklem letu in si postavljamo obljube za leto, ki prihaja. Menda novoletne obljube ne veljajo za najbolj uspešne?

»Z obljubami se ne ukvarjam. Lahko bi rekla, da bi zarečeni kruh lahko poimenovali kar Milena Miklavčič, zato imam tudi začetek elektronske pošte zarečeno@ ... Če si obljubim, da bom danes cel dan lenarila, začnem že zjutraj besno pospravljati, če si obljubim obratno, pa se mi tisti dan nič ne ljubi. Zato zadnjih dvajset let ne delam načrtov do same sebe. Najbrž sem rojena pod kako hecno zvezdo …«

Pa mi je propadlo vprašanje, kaj ste si obljubili za prihodnje leto?

»Pripravljam novo knjigo, a ničesar ne obljubljam. Lahko da bo kmalu, lahko šele čez pet let. Aktualna knjiga je čakala petindvajset let in je moje življenjsko delo. Stara sem enainšestdeset let in nisem prepričana, da bom imela na voljo še četrt stoletja za novo knjigo. Zato si želim le, da bi imela dovolj časa za vse tisto, ker želim narediti. To bo kar v redu.«

Valerija: ''Med ljudmi so krožile govorice o neki Rovtarki. Bila je na zelo slabem glasu. Nikoli ji ni bilo zadosti onegavljanja. Če ni bilo pri roki možakarjev, ji je prav prišel tudi sin. Moj oče je služil na tisti kmetiji, nekoč je slišal od stranišča, ki je stalo za svinjakom, čuden smeh. Stopil je bližje in poslušal. Potem je le odpahnil vrata. Zagledal je to žensko. Čepela je na sekretu, sin pa ji je guncal joške sem ter tja, sem ter tja. Ko je bil otrok star deset let, ga je zvabila k sebi v posteljo. Če je prišel kakšen ljubček, ga je ta enostavno zagrabil in vrgel pod posteljo …''

Kaj je to orgazem, se ženskam ni niti sanjalo. Odnos je bil praviloma zelo boleč, saj mož zlepa ni poskrbel, da bi uživala tudi žena. Vse skupaj je potekalo približno na način, kot je opisovala Micika (1923): ''Mož je ženi ukazal ali samo nakazal, kaj bi rad. Žena je poslušno povlekla krilo navzgor (vedeti je treba, da spodnjih hlač niso nosile), nato se je ulegel nanjo, spustil hlače, povezane z vrvico, na tla in na hitrico opravil. Žena je morala ležati pri miru. Mož je bil, tako kot vsi ostali, prepričan, da lahko aktivno sodelujejo samo lahke ženske. Vsakič, ko se je spravil name, je moral tisto (seme) spustiti noter. Bog varji, da tega ne bi storil! To bi bil velik greh! Spominjam se, da me je enkrat k sebi poklical župnik in me vprašal, kaj se pri nas dogaja, ker že več kot dve leti nisem zanosila. A moža morebiti siliš, da ga potegne ven? je kričal name. Bila sem vsa trda, toda pri vsem, kar mi je bilo sveto, sem mu prisegla, da tega ne počnem. Možu tudi na kraj pameti ne bi padlo, da bi se zaradi mene odrekel užitku!'' ''To, da je žena pokorna možu, so včasih razumeli dobesedno. Ženska ni imela nobenih pravic – razen, seveda, treh: da je bila gospodinja, da je rojevala otroke in dajala možu užitek.'' ''Naša mama je bila zmeraj tepena, kadar se očetu ni hotela vdati,'' so mi razlagali mnogi sogovorniki o na videz preprostih, a obenem silno zapletenih odnosih, ki so vladali med starši.

Jaroslav (1922) mi je pripovedoval o paru, ki je poročno noč podaljšal v teden, saj kljub mukotrpnemu trudu, kam kaj sodi, nista mogla priti skupaj. Preplašena, polna zadrege in s strahospoštovanjem sta se končno odpravila k župniku, ki jima je blagohotno razložil, kaj mora mož narediti s svojim orodjem. Baje sta bila potem zakonca pri praktičnem izvajanju nasvetov zelo uspešna. Ob tem moram poudariti veliko in pomembno vlogo, ki so jo imeli duhovniki pri razsvetljevanju svojih faranov. To so bili še časi, ko so duhovniki z njimi živeli v pravem pomenu besede, v dobrem in slabem. Vedeli so za vse njihove težave in skrivnosti, kolikor so le lahko, so jim tudi pomagali. Duhovniki so bili razsodniki v družinskih prepirih, bili pa so tudi tolažniki nesrečnih žena, če se je zgodilo, da jih je mož varal, pretepal ali jim ni dajal denarja za preživljanje. Žal se je prepogosto dogajalo, da so dobile le nasvet, naj več molijo ali naj bodo bolj ponižne in ubogljive. Nekateri duhovniki, tudi v Žireh je nekaj časa takšen služboval, pa so bili radodarni na bolj praktične načine: ženskam, ki so se zatekle po pomoč, so pomagali s hrano ali denarjem.

Pri spalnici sta bili obvezni dve nočni omarici, v katerih sta imela potem mož in žena vsak svojo kahlo. Med ljudmi je krožila šala, da medeni tedni trajajo toliko časa, dokler mož ne vidi svoje žene, da gre scat v kahlo. (Stranišča so bila včasih daleč stran od hiše, tudi čez cesto, in bilo je povsem razumljivo, da so imele kahle pomembno funkcijo). Moški so imeli v predalu te omarice tudi manjšo nožičko. Z njo so si odstranili nesnago, ki se jim je nabirala okoli lulčka (dlake, sirčki …). Na ta način so se tam doli očedili, v nasprotnem primeru bi jih posledice neumivanja motile pri spolnih odnosih.

Včasih je veljalo, da nezakonske matere delajo sebi in družini sramoto. Trdili so, da so manj vredne in da so nastavljačke. Tudi možje, posebno še, če so ga imeli malo pod kapo, so se radi obregali obnje, prepričani, da rade dajo. Nesojene tašče so znale biti zelo strupene in so dekle, s katero se je poonegavil njihov sin, rade opravljale. Najmanj, kar so znesle na dan, je bilo, da niso za nobeno rabo, da so lene, umazane in da je prav, da se je zveza razdrla. Takšne gobezdačke je bilo treba trdo prijeti, saj ni bilo prav, da so svoj strup brez kazni raztresale naokoli.