Roman Leljak in lažniva obdolžitev

Po sprejetju Zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev se je v Sloveniji marsikaj spremenilo. Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč (Komisija) je na osnovi proračunske postavke 500.000 evrov sprejela program, ki ga je Vlada RS potrdila.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je sprejelo odločitev o izkopu in pokopu posmrtnih ostankov žrtev iz rova sv. Barbare. Komisija je projekt podprla in sprejela sklep o pokopu posmrtnih ostankov v Parku spominov na pokopališču v Dobravi.

Borut Pahor se je s svojimi pobudami in prisotnostjo na spravnih dogodkih zavzel za to, da bi Slovenija postala država, ki spoštuje Ženevske konvencije, ki tabuiranim mrtvim zagotavlja pravico do groba in spomina.

Z vsem tem je dogajanje okoli prikritih morišč in grobišč dobilo novo dinamiko, tema je z opravljenimi dejanji in doseženimi cilji vstopila v središče javnih razprav.

Sam sem poudaril, da je čas za spravno koalicijo. Na podlagi programskih načel Komisije, ki jih je sprejela druga Janševa vlada, je bil napisan Zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev, ki ga je podprla Cerarjeva stranka. SDS ni bila proti. Komisijo, ki jo je imenovala druga Janševa vlada, je prav na predlog SDS dopolnila Cerarjeva vlada.

Vendar pa so odzivi na začeto delovanje delno pričakovani, v marsičem pa presenetljivi.

Z obžalovanjem lahko ugotovimo, da trdo poststalinistično jedro komunističnih veteranov še vedno brani zločin, ki ga ni mogoče braniti, in kar se da ovira raziskave prikritih morišč in grobišč, izkope in pokope žrtev.

Na drugi strani pa so se nad delovanjem Komisije začeli pojavljati pomisleki prav s tiste strani, ki je po letu 2006 delo Komisije omogočila. Skupni imenovalec številnih izjav, komentarjev, govorov na prireditvah, okroglih mizah itd. je nelagodje nad tistim delovanjem Komisije, ki so ga prej podpirali. Vsebinska analiza večine teh nastopov nam pove, da ne bi bilo nič narobe, če bi ljudje, ki izražajo svoja pričakovanja in svoja mnenja o delu Komisije, MGRT, MDDSZ, Vlade RS, predsednika RS, prebrali vsaj kakšna poročila Komisije in drugih organov, ki povedo, kaj se v skladu s slovenskimi in mednarodnimi zakoni ter strokovnimi standardi lahko naredi in česa se ne more. Predvsem nerazumno pa je, da kritiki dela Komisije povsem ignorirajo zakonsko določene postopke in v javnosti prikazujejo dejansko stanje povsem drugače od resničnega. Ocenjujem, da vprašanje upoštevanja ali neupoštevanja zakonodaje v urejenih demokratičnih družbah sploh ne more biti tema razgovora. To bi pričakoval vsaj od vodilnih oseb, ki se sicer razglašajo za skrbnike umorjenih in njihovih svojcev (omenimo Slovensko škofovsko konferenco, Komisijo za pravičnost in mir, Novo slovensko zavezo, Janeza Janšo, Evo Irgl, Marka Štrovsa, Janeza Juhanta, Romana Leljaka in še mnoge druge, od medijev pa Novo 24 TV, Reporter, Demokracijo).

Do kulture dialoga, ki bi temeljila na obravnavi konkretnih problemov v konkretnih razmerah, nas čaka še razmeroma dolga pot.

Do takrat pa pričakujem, da se bomo dogovorili vsaj o tem, kje se nehajo brezpredmetni očitki in naštevanje utopičnih želja in kje se začnejo neutemeljene žalitve, podtikanja, lažnivo obtoževanje in podobne nečednosti.

Sam bi kot mejo postavil nastop Romana Leljaka v intervjuju, ki ga je z njim v oddaji Sreda v sredo vodil Boris Cipot.

Roman Leljak je izjavil: »Jaz sem že leta 2014 opozoril na dogodek, ki se je zgodil 2006 ali 2007 v Škofji Loki. Lokalno, Janez Pintar je takrat vodil izkopavanja, ki jih je organizirala Občina Škofja Loka. Tam so odkopali nekaj sto teles in so našli za približno en kilogram raznih zlatih prstanov, verižic in vsega skupaj. In tisti večer je tja prišel dr. Jože Dežman in tisto zlato vse skupaj, vse skupaj dal v svoj avto zvečer in odpeljal. Komisija je protestirala proti takemu načinu delovanja, nad takšnim načinom delovanja in so tudi dali v občinski zapisnik, ki sem ga pridobil, da se je to zgodilo tako, kot sem zdaj rekel. In seveda sem Jožeta Dežmana vprašal, kaj je zdaj s tem, kam je šlo tisto, škatla zlata, kam je šla ta škatla najdb. Ja, je rekel, to sem odnesel v muzej. Seveda sem vprašal v muzej, kje je zdaj to, ali bi si lahko ogledal. In je direktorica lani odgovorila, da ona tega ne ve, da je bil takrat direktor Jože Dežman. Tako še zdaj ne vem, kje je tisto zlato. Pričakujem odgovor že dve leti, pa ga ne najdem.«

Zapis na spletni strani Reporterja pa je tak:

»Ob tem Leljak pove, da je pred leti opozoril na dogodek iz leta 2007, ko so pri Škofji Loki opravljali izkope enega od morišč. »Tam so odkopali nekaj sto ostankov žrtev in tudi kak kilogram zlatega nakita, od prstanov do verižic. Prišel je dr. Dežman, takrat direktor Muzeja novejše zgodovine, in odnesel nakit. Komisija, ki je opravljala izkop, je protestirala, kar je zapisano tudi v zapisniku. Ko sem dr. Dežmana vprašal, kaj je s temi najdbinami, mi je odvrnil, da so v Muzeju, vendar sedanja direktorica o tem ne ve nič. Zato že dve leti pričakujem odgovor dr. Dežmana, kje je končal ta zlati nakit.««

Roman Leljak od mene odgovora ne more dobiti, ker me kaj takega nikoli ni vprašal, zlasti pa zato, ker kilograma zlata in stotine trupel v Škofji Loki nikoli niso izkopali. In nikoli nisem bil zvečer v Škofji Loki, da bi ta izmišljeni kilogram zlata prejel, kar seveda vedo vsi, ki so kakorkoli sodelovali pri izkopu žrtev na območju Škofje Loke.

Ker Leljakove navedbe presegajo mejo zdravega okusa in ustrezajo elementom storitve kaznivega dejanja lažnive obdolžitve po členu 160/1, 2 in 3 Kazenskega zakonika Republike Slovenije, bom zoper njega sprožil ustrezne pravne postopke.

Dr. Jože Dežman