Slovenija ga je povsem prevzela

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / sobota, 12. oktober 2013 / 10:37

Na Gimnaziji Kranj že četrto leto kot tujega učitelja gostijo Williama Johna Nicholasa Tomforda, ki je v Slovenijo najprej prišel na krajši obisk, potem pa je prihajal vse pogosteje in na koncu kar ostal.

»Želel sem si živeti v Evropi,« Will Tomford (predstavi se nam namreč s skrajšano različico svojega imena) ponudi povsem enostaven odgovor na vprašanje, kaj ga je pripeljalo v Slovenijo. Evropo je pobližje spoznal že v zadnjem letniku srednje šole, ki ga je obiskoval v Nemčiji, nato pa je v Ameriki končal študij angleške in nemške književnosti. Po končanem študiju se je vrnil v Evropo in se najprej zaposlil v eni od avstrijskih šol, kjer je spoznal precej Slovencev in se z njimi spoprijateljil. »Eden od njih me je povabil na obisk v Slovenijo, potem pa sem tu začel preživljati vse več časa,« je pojasnil.

Naša dežela ga je navdušila s svojo raznolikostjo in mediteranskim pridihom, ki ga je zaznal v prestolnici, ko jo je prvič obiskal. Pred štirimi leti je dobil zaposlitev na kranjski gimnaziji in se preselil v Ljubljano. »Nisem pričakoval, da bom ostal tako dolgo, a svoje delo imam rad in bi rad še naprej živel tukaj,« nam je razkril Tomford. Moti ga le, ker je kot tuji učitelj omejen pri napredovanju s svoji poklicni karieri. »To je verjetno ta ameriška mentaliteta, da je treba ves čas graditi svojo kariero,« se nasmeje.

Sicer pa se je brez težav navadil na naš življenjski slog, saj je v primerjavi z Ameriko kakovost življenja tu bistveno večja, nam je zaupal. »Rad živim tukaj. Ljudje imajo zagotovljeno zdrav­stveno zavarovanje, socialno varnost, dostop do brezplačnega šolanja ... Opažam, da ima zato več ljudi možnost živeti kakovostno in si lahko privoščijo tiste osnovne stvari, ki so znak kakovostnega življenja, kot je recimo dobra hrana. Organsko pridelano hrano si v Ameriki lahko privošči le zgornji srednji sloj,« je poudaril. Pri Slovencih mu je všeč tudi, da prosti čas radi preživljajo na prostem. Tudi sam veliko kolesari in skupaj z učiteljskim kolegom Primožem Zevnikom sta poleti uspela uresničiti velikanski podvig, ko sta s kolesom prevozila pot med njegovim rojstnim mestom Bostonom in Seatlom. V 47 dneh sta prekolesarila kar 5200 kilometrov. »Že prej sva se s kolesom odpravila do Črne gore ali Grčije, tokrat pa sva hotela nekaj večjega.«

V Sloveniji, pravi, ga je navdušila še navada, da se prijatelji srečujejo ob kavi in sproščenem klepetu. »Sam trdim, da so Ameriko uničile verige restavracij. Prav vesel sem, da nimate Starbucksa,« pribije. Čeprav opaža, da so tudi v Ameriki znova vzniknile manjše kavarne, kar pripisuje ekonomski krizi, ki je ljudi prisilila, da so začeli iskati priložnost v manjših poslih. Brez težav, priznava, pa je prevzel še eno našo navado, ki preseneti marsikaterega tujca. »Doma se obvezno preobujem v copate,« pove povsem resno in doda, da se ob vrnitvi v Ameriko kar ne more navaditi, da se ljudje doma ne sezujejo.

Precejšnje razlike opaža med našim in ameriškim šolskim sistemom, pri čemer meni, da ima vsak svoje prednosti. »V Ameriki večji poudarek namenjajo kritičnemu razmišljanju, ne učenju na pamet. Ponekod dobiš oceno že samo za prisotnost pri pouku, pa za opravljanje domačih nalog in podobno. Izpiti v tem primeru predstav­ljajo le petino končne ocene.« Pri nas, opaža, pa so najbolj pomembni ravno izpiti. »Pri meni dijaki ne opravljajo testov, saj je moja vloga predvsem v tem, da jim pomagam, da se bolje naučijo angleškega jezika. Zato je včasih prav frus­trirajoče, ker pri nekaterih dijakih ni videti, da bi jih to zanimalo, ker ne bo vplivalo na njihove ocene,« razočarano ugotavlja Tomford. Obenem pa ga je presenetilo, da se dijaki recimo pri fiziki v drugem letniku učijo težje stvari kot pri njih v četrtem. Zato bi bilo po njegovem idealno najti neko ravnotežje med obema načinoma poučevanja, ameriškim in slovenskim.

Čeprav tudi v službi v glavnem uporablja angleški jezik, pa se že prav dobro znajde tudi s slovenščino, poudari. »Jaz govorim slovensko, ampak je težko jezik,« se potrudi izgovoriti v slovenščini. Kljub temu, da se je z veliko volje lotil učenja slovenščine, pa je po njegovem težava, ker v Sloveniji vsi govorijo angleško. »Jih moram potem prav prisiliti, da z mano govorijo slovensko,« se posmeje in doda, da ta čas še najbolje pozna izraze za hrano. »Zelo rad namreč kuham, to je moj konjiček,« na koncu še razkrije Tomford.