Znamenitih majolik bo odslej manj

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. oktober 2008 / 06:00

Po 153 letih so kamniške majolike - enega najbolj prepoznavnih slovenskih spominkov s specifično ročno poslikavo, ki je ime Kamnika ponesel po vsem svetu - prenehali redno izdelovati.

Slikarke kamniškega podjetja ETI Svit, naslednika prve kamniške keramične delavnice, kjer so začeli izdelovati majolike, v teh dneh poslikavajo že zadnje odlitke majolik, saj so se dolgoletne govorice o zmanjšanju obsega programa dekorativne keramike, v poletnih dneh dokončno uresničile. Sprva nekakšno olajšanje zaradi dolgoletne negotovosti, nato pa razočaranje in žalost. "Naše majolike so bile prepoznavne povsod, a našega dela okolica ni cenila," razloge za omejitev programa, ki so se nabirali vrsto let, povzame Irena Radej, pooblaščenka direktorja in dolgoletna slikarka ter vodja dekorativnega oddelka v podjetju ETI Svit.

Keramična delavnica v Kamniku, predhodnica današnjega podjetja, je bila ustanovljena že leta 1855, ustanovil pa jo je Florijan Konšek, ki je v svoji delavnici zaposloval predvsem češke delavce in uvažal češke surovine. Leta 1878 je delavnico po večkratni menjavi lastnikov kupil Blaž Šnabl in s kakovostnimi keramičnimi izdelki mu jo je uspelo povzdigniti ob bok takrat zelo priznani dunajski keramiki. Še bolj uspešen je bil njegov sin Blaž, ki se je preusmeril v izdelovanje okrasne keramike in tudi prvi pri nas začel izdelovati majolike. Ob koncu 50. let 20. stoletja se je delavnica priključila Keramično-kemični industriji in se preimenovala v Svit. V tem času se je v podjetju zaposlila dekorativna slikarka Marica Ftičar, z njenim prihodom pa se je začelo danes najbolj prepoznavno obdobje izdelovanja majolik s pečatom kakovostnega spominka. Ob koncu 70. let 20. stoletja so v dekorativnem oddelku zaposlili zadnje štiri slikarke, saj kasneje kadra niso več pomlajevali, in v tej zlati dobi, ko je bilo izdelovanje in prodaja majolik in drugih ročno poslikanih keramičnih izdelkov na vrhuncu, se je v podjetju kot slikarka in nekdanja štipendistka zaposlila tudi Irena Radej.

"V času hitrega tehnološkega razvoja in miselnosti, da je vse tuje boljše kot domače, ročno oblikovanje in slikanje žal nista bila cenjena in proizvodnja v našem oddelku je kmalu postajala osamljena. Cenjena je bila le tehnična keramika, in če pogledam nazaj, smo vseh trideset let, kolikor sem sama v podjetju, predstavljali nekakšno posebnost - samo zaradi programa majolik. In šlo nam je dobro. V oddelku nas je bilo zaposlenih šestnajst, od tega deset slikarjev, in imeli smo ogromno proizvodnjo, prodali smo vse, kar smo naredili. Po vsej Sloveniji in vsej Jugoslaviji." Izdelovali so več kot devetdeset različnih ročno poslikanih dekorativnih izdelkov, med drugim tudi enajst različnih velikosti tedaj najbolj iskanih majolik. Slikarji so na keramiko risali grbe slovenskih in jugoslovanskih mest, pokrajinske in cvetlične motive, razne vzorce in zaščitne znake, embleme in podobno.

V tem obdobju se je Svit povezal s podjetjem ETI iz Izlak, trg se je začel zapirati še pred razpadom Jugoslavije in splošna miselnost je majoliki napovedovala hude čase. "Z neko krizo se je ta oddelek spopadal ves čas - preprosto nismo bili cenjeni. Našega dela okolica na žalost ni znala prepoznati in pravilno ovrednotiti. In vse to je bilo povezano s splošno miselnostjo - kar je bilo tuje, je bilo super, domače ni bilo vredno veliko," pravi Radejeva in dodaja, da je bila napaka morda narejena tudi pri pomanjkljivi promociji njihovega programa.

Nobena, še tako močna in prepoznavna oblika dediščine se žal ne obdrži brez ekonomskega računa, čeprav tako ne bi smelo biti. Izvirni greh, zaradi katerega danes že mnogi žalujejo za najbolj prepoznavnim kamniškim spominkom, je bil storjen leta 1999, ko je prišlo do reorganizacije podjetja. "ETI je iz svojih enot naredil hčerinske družbe in takrat smo postali ETI Svit. Postali smo samostojni, a takratno vodstvo podjetja ni znalo izkoristiti priložnosti, ki so se pojavile. Čeprav je zanimanje za ročno delo in slovensko dediščino spet vse bolj naraščalo in smo naročila v naši delavnici komaj sproti podelali, ekonomskega učinka ni bilo in že pred leti je dozorela odločitev, da se program ETI Svit proda. ETI je imel za nas dolgo veliko posluha, ravnali so v duhu dobrega gospodarja, a zdi se mi krivično, da je okolica od njih pričakovala, da nas bodo ohranjali pri življenju. To bi morala biti glede na bogastvo vse te dediščine dolžnost širše skupnosti. V tem času sem bila večkrat na pogovorih pri županu in v kamniškem muzeju, a bilo je očitno, da naše krize niso jemali resno."

V zadnjih nekaj letih so program skušali prodati, a velikega zanimanja ni bilo - tudi se ne prodajo kar vsakemu. Želijo namreč, da proizvodnja ostane v Kamniku, saj majolik zaradi dolgoletne tradicije ne morejo izdelovati kar kjerkoli. Majolika sama po sebi ni zaščitena - oblika je splošna, poznana tudi drugje po Evropi, edinstvena za ETI Svit pa je specifična poslikava, ki se je razvila predvsem v zadnjih šestdesetih letih.

Program ETI Svit je bil s 1. julijem pripojen matični družbi, v teh dneh slikarke opravljajo še zadnje poslikave na že odlitih izdelkih. Nato bodo modele, ter vse ostale pripomočke, naprave in izdelke skrbno popisali, zaščitili in shranili, saj jih bodo odslej naprej uporabljali le še občasno, po potrebi, po naročilu. "V teh dneh pripravljam tudi popis predmetov, ki jih bomo izročili Narodnemu muzeju, v Kamniku za nas žal niso pokazali dovolj zanimanja. Zelo si želim, da bi lahko v domačem mestu uredili neko spominsko sobo, še bolj pa, da bi majolika postala javno dobro in tako živela tudi naprej. Gre za zgodovinsko vrednost, ki mora ostati tu. Pravi greh bi bil, če to ne bi spet zaživelo!" pravi Irena Radej, ki v podjetju ostaja prav zaradi upanja po vnovični oživitvi proizvodnje majolik.

V kamniškem muzeju so s stanjem seznanjeni, a očitke o slabem posluhu zavračajo. "Kar se dogaja z dolgoletno tradicijo izdelovanja keramike in majolik v Kamniku, nas resnično žalosti. Muzej je javni zavod, ki skrbi za premično kulturno dediščino, torej hrani in prezentira ohranjeno dokumentacijo, naprave, izdelke, informacije o poteku izdelave, zgodovinske podatke ipd. tudi o posameznih gospodarskih panogah, ne more in ne zna pa strokovno ali finančno reševati samega razvoja ali propada gospodarskih dejavnosti, kot je oddelek ETI Svit. Rešitelje za podano situacijo je treba iskati drugje. Muzej lahko le poskrbi, da se ta dejavnost resnično ne pozabi na ta način, da poskrbi za hrambo Svitovih izdelkov, ki bi nudili v prihodnosti možnost za njihovo prezentacijo," je povedala direktorica Zora Torkar.

A upanje ostaja, je prepričana predvsem Irena Radej, saj bo javnost spoznala, da majolika preprosto ne sme v pozabo.