Išče kraj, kjer bi lahko umirila svojega duha

Teologinja Barbara Karu je po duši avanturistka, je spontana, zaletava in živi po načelu: uživaj življenje, uživaj trenutek, jutri te lahko več ni. S trebuhom za kruhom se je odpravila v svet.

Barbara Karu je 31-letna diplomirana teologinja, ki prihaja iz Dupelj. Na ekonomski gimnaziji je bila uspešna dijakinja, a ji je žal matura prekrižala načrte. Želela je postati sociologinja in zgodovinarka, a na koncu je bila sprejeta na teologijo. »Kot teologinja nimam možnosti za delo, zato sem opustila vizije v teologiji. Študij mi je sicer poglobil pogled na svet, ker je zelo širok, a pri tem se je končalo. Danes je pogosto slišati, da je službo na družboslovnem in humanističnem področju že nekako možno dobiti, a spoznala sem, da je brez poznanstev zelo težko.«

Pred dvema letoma je čisto po naključju na socialnem omrežju našla možnost za zaposlitev v Angliji. Nekaj mesecev je z odločitvijo za delo v tujini odlašala, saj je imela v Sloveniji solidno službo v proizvodnem podjetju. »Izgubiti nisem imela ničesar, pustila sem službo in odletela v neznano. Nisem vedela, kaj me čaka, niti nisem bila prepričana, ali je to delo zame, a v tistem trenutku je bila to edina možnost za mojo vagabundsko dušo.« Velika Britanija ni njena prva izkušnja z delom v tujini. Pred štirimi leti je dobesedno z danes na jutri odšla v Grčijo, kjer je nekaj mesecev delala kot fotografinja.

Barbara v Londonu opravlja delo negovalke, skrbi za osebo z mišično distrofijo. »En teden sem se šolala od jutra do večera, naučiti sem se morala komunikacije, osebne higiene, zdravil, skratka vsega, kar moraš vedeti, ko delaš z invalidno osebo.« Njen delovni dan se začne ob šestih zjutraj, ko mora med drugim poskrbeti za osebno higieno invalida, ter konča ob polnoči s premeščanjem z invalidskega vozička na posteljo ter pripravo na spanje. Čez dan je vse odvisno od načina življenja. »Včasih gledamo televizijo, gremo na koncert, v kino, gledališče, na sprehod ...« Barbara pravi, da delo negovalke ni lahko, a daje poseben občutek, ker veš, da delaš nekaj dobrega za ljudi. »Mnogi menijo, da opravljam velikodušno, spoštovano delo in da moraš biti poseben človek za to. Strinjam se z njimi. Ko postaneš negovalec, opravljaš vse. Včasih se počutim kot varuška, ki skrbi za otroka. Ko nekaj časa delam z nepokretno osebo, mi priraste k srcu, z njo se spoprijateljim in postane nepogrešljivi del mojega življenja,« pove. Barbara pravi, da je od nekdaj izredno občutljiva, čustvena, tudi naivna, ker verjame v neko višje, skupno dobro. »Vedno sem bila bolj naklonjena ranljivemu delu družbe – migrantom, tujcem, rasno in versko diskriminiranim.«

Barbara je spoznala, da so ljudje v Londonu, multikulturnem mestu, kjer se vse vrti okoli dela in sklepanja poslov, veliko bolj zaprti, delajo od jutra do večera, spoprijateljijo se le v službi ali pri hobijih. »V Sloveniji imaš prijatelje že od mladih nog in z njimi tkeš mrežo skozi vse življenje, nove ljudi pa težko sprejmeš v svoj krog. V Londonu je drugače, danes si, jutri te ni,« pravi. Barbara se nikoli ni počutila nesprejeto, ker je tujka. »Angleži so vedno ''angleško'' prijazni in vljudni, mnogo bolj od Slovencev. Ni pomembno, kdo in kaj si, kakšen odtenek barve kože imaš, katere veroizpovedi in nacionalnosti si. Če si dobrega srca, te vsi sprejmejo.«

Slovenija bo vedno Barbarin dom, v domovino se pogosto vrača, ker ima tu družino in prijatelje. Ni pa prepričana, ali se bo kdaj v Sloveniji ustalila za vedno. »Nerada govorim o prihodnosti, ne delam načrtov, ampak živim spontano. Razmišljam o tem, da bi se enkrat ustalila, a svet me še vedno tako vleče. Pravzaprav ni pomembno, kje bom, le da bom našla kraj, kjer bom lahko umirila svojega duha, pa naj bo to Slovenija, Balkan, Anglija ali pa kakšna afriška država.«

Že kot deklica je sanjala o Afriki. »Poznate tisti občutek, ko te enostavno nekam vleče, pa ne veste, zakaj? Rada bi preživela nekaj časa med afriškimi otroki, jim lepšala žalostne dneve. Tja bi se odpravila volontersko, za nekaj mesecev. Najprej verjetno v Gambijo, želim pa obiskati tudi Ugando, Nigerijo in Gano.«