Podeželska hiša v Givernyju, kjer je Claude Monet preživel polovico življenja, je tudi danes, trideset let po prenovi, taka, kot jo je zasnoval slikar, prava cvetoča razglednica. (Foto: Igor Kavčič, Zala Julija Kavčič)

Cvetoči vrt, Monetov atelje

"Razen slikanja in vrtnarjenja nisem dober v ničemer," je nekoč rekel sloviti impresionistični slikar Claude Monet. Na podeželskem posestvu v vasi Giverny, kjer je ustvaril čudovit vrt, ki je postal navdih mnogih njegovih likovnih mojstrovin, je preživel natanko polovico svojega življenja.

Monetovo posestvo, podeželska hiša z dvema vrtovoma, je v neposredni bližini mesta Vernon, približno 70 kilometrov severno od Pariza. Monetov vrt na leto obišče tudi do 500 tisoč obiskovalcev. Zaradi japonskega vodnega vrta je dal Monet celo nekoliko preusmeriti tok reke Epte, ki teče mimo Givernyja. Takrat so se vaščani jezili nad tem, danes je vas poznana samo zaradi Moneta in njegovega vrta.

Zdi se, da je letošnje leto v znamenju slikarjev impresionistov, tudi francoskih, ki so v drugi polovici 19. stoletja orali impresionistično ledino, in njihovih naslednikov v letih kasneje. Na prelomu stoletja je ena najbolj cenjenih smeri v likovni umetnosti svoje prve predstavnike dobila tudi na Slovenskem. O tem se lahko podučimo na odlični razstavi v Ljubljani, deloma tudi v Škofji Loki. Namreč. Aprila so v Galeriji Loškega gradu najprej odprli obsežno likovno razstavo Loška krajina, v podobah zapisana, na kateri so na ogled dela štiriindvajsetih umetnikov, ki jih je pri ustvarjanju med drugim navdihovala tudi krajina Škofje Loke in okolice, ter obeh dolin. Razstava se začne prav s slovenskimi impresionisti. Slaba dva tedna kasneje pa so v Narodni galeriji v Ljubljani odprli veliko razstavo Slovenski impresionisti in njihov čas 1890 – 1820, ki se posebej ukvarja s pojavom impresionizma pri nas in v okviru katere so predstavljena dela najpomembnejših slovenskih impresionistov.

Spomladi smo si zgodbo o francoskih impresionistih, ki so svoj ustvarjalni vrh dosegli kakih četrt stoletja pred slovenskimi, lahko ogledali tudi na nacionalni televiziji. Okvir nadaljevanke je bila podeželska hiša v majhni francoski vasi Giverny, kjer je eden najbolj znanih impresionistov Claude Monet preživel 43 let. V pogovorih z izmišljenim novinarjem je slikar obujal nastanek in razvoj francoskega impresionizma ter največjih umetniških sopotnikov tega časa. Giverny, čigar osrednja točka in turistična atrakcija je danes prav Monetovo posestvo, podeželska hiša z dvema vrtovoma, je v neposredni bližini mesta Vernon, približno 70 kilometrov severno od Pariza. Monetov vrt na leto obišče tudi do 500 tisoč obiskovalcev. Motivov, pridružiti se omenjeni statistiki, letos torej res ni manjkalo.

Privlačila ga je podeželska krajina

Claude Monet se je rodil 14. novembra 1840 v Parizu, le dva dni kasneje kot prav tako znani rojak, kipar Avguste Rodin. Z družino se je pri petih letih preselil v obmorski Le Havre, kjer je že v mladih letih kazal izjemno likovno nadarjenost. Bil je mojster karikature, na pobudo slikarja Eugena Boudina pa je začel slikati krajino. Kasneje se je kljub očetovemu nasprotovanju likovno izobraževal v Parizu. Ko se je zaradi bolezni predčasno vrnil iz Alžirije, kjer je služil vojaški rok, se je znova posvetil slikarstvu. V šestdesetih letih 19. stoletja je delal v ateljeju takrat zelo znanega slikarja Charlesa Gleyerja, spoznal pa se je tudi s slikarji, kot so Pierre Auguste Renoir, Alfred Sisley in Frederic Bazilla. V letih, ki so sledila, je občasno živel v Parizu, kjer je sam ali pa v druščini že omenjenih prijateljev in Eduarda Maneta najpogosteje slikal v njegovi okolici. V krajih, kot so Argenteuil, Ville-d'Avray, Poissy, je pogosto tudi iskal oddih od velemesta, seveda pa ga je podeželska krajina privlačila tudi v slikarskem smislu. Poročil se je s Camille Doncieux in dobil sina Jeana. Leto dni je v begu pred vnovičnim vpoklicem v vojsko preživel v Londonu, po vrnitvi leta 1871 pa se je preselil v Argenteuil blizu Pariza. Njegove slike niso šle preveč dobro v prodajo, zato je mala družina živela zelo skromno.

Leta 1874 so imeli impresionisti razstavo, imenovano Salon des Refuses (Salon zavrnjenih). Slikarji, ki so v tistem času ustvarjali v tem slogu, so bili vsi po vrsti zavračani s strani takrat najbolj eminentnega pariškega razstavišča Salon. Menda je slikarje takrat neki kritik zafrkljivo poimenoval Impresionisti, prav po Monetovi sliki Impression, Soleil levant (Impresija, sončni vzhod). Iz poimenovanja slike je nastalo ime impresionističnega gibanja, ki so ga uporabljali tudi Monet in drugi od njihove tretje razstave leta 1877 naprej.

Leta 1879 je umrla Monetova žena in ga zapustila z dvema otrokoma, Michel se je rodil le nekaj dni pred materino smrtjo. V sedemdesetih letih se je spoznal z zakoncema Ernestom in Alice Hochede, ki sta mu v najtežjih časih tudi finančno pomagala. Medtem ko je Ernest vse manj časa preživel v krogu številne družine, z Alice sta imela kar šest otrok, se je ta vse bolj zbližala z Monetom. Leta 1883 sta se skupaj s številno družino preselila na posestvo v Giverny, ki ga je kupil Monet, takrat že znan in relativno uspešen slikar. Leta 1892 sta se leto po Ernestovi smrti z Alice tudi poročila. Hiša in Giverny sta Moneta izjemno navdušila. Le nekaj mesecev po vselitvi v hišo je pred neko potjo za več dni v Pariz dejal: »Težko zapuščam Giverny, posebej sedaj, ko sem si uredil hišo in vrt po svojem okusu.«

Hiša po slikarjevi meri

Kljub temu da ni težko najti poti do vasi Giverny, ki je prav zaradi Monetove hiše, ki je od obnove pred tridesetimi leti ena izmed turističnih atrakcij Francije in jo zagotovo najdemo v vsakem malo večjem turističnem vodniku, se ob vožnji po obvoznici mimo vasi skoraj pelješ mimo. Nobenih velikih oznak ni. O tem, da ste na pravi poti, vas prepriča šele veliko parkirišče in na njem avtomobilske registracije iz cele Evrope od skandinavskih držav preko Velike Britanije, držav srednje Evrope, do tistih iz Španije in Italije. Skozi vas se sprehodimo do Monetove hiše, ki navzven na vaško ulico deluje zgolj kot lepo preurejena nekoliko večja stara vaška hiša. V hišo muzej vstopimo skozi velik prostor, ki je danes namenjen trgovini s spominki na temo Moneta, nekoč pa je bila velik slikarjev atelje. V nadaljevanju nas pot vodi do hiše, v kateri je bivala številna družina Monet – Hochede. Vhod v poslopje je na sredini, prostori pa so razdeljeni na dva dela, proti vzhodu in zahodu, z zgolj enim nadstropjem. Hiša, obarvana v roza, je menda imela nekoč siva polkna, ki pa jih je slikar prebarval v zeleno, tako kot vrata in ograjo na veliki terasi, s katere je mogoč direkten vstop v tako rekoč vse prostore v pritličju. Uredil jo je slikar sam, tako kot je ob hiši nasadil grmovnice, ki se še danes vzpenjajo po hiši.

Hiša je danes po preureditvi pred tridesetimi leti namreč prav taka, kakršno je pred sto in več leti ustvaril Monet. Levo od vhoda je majhna bralna soba, katere zidovi in pohištvo so v dveh tonih modre. V nadaljevanju je studio, kjer so velika okna, ki so v prostor dopuščala veliko svetlobe, saj je Monet v začetnem obdobju v njem tudi slikal. Šele leta 1999 je zgradil atelje v ločeni sobi, kjer je, kot zapisano, danes muzejska prodajalna, prvi atelje pa je bil postopoma preurejen v dnevno sobo, kjer je umetnik po kosilu užival ob kavi in brandyju. Stoli iz ratana, zofe, pisalni mizi s fotografijami in drugi družinski predmeti sobo še danes naredijo za prijetno domačno. Zgoraj so spalnice s čudovitim razgledom na vrt. Spodaj je še velika jedilnica in ob njej kuhinja. Monet je na stenah hiše zbral čudovito kolekcijo slik, zlasti svojih slikarskih prijateljev: Degaja, Jongkinda, Corota, Delacroixa, Pissarra, Sisleyja in kar dvanajst del Cezanna, med njimi je tudi znamenita Črnka, tu je devet Renoirjevih del, med njimi tudi portret beročega Moneta. V jedilnici in pa hodnikih ter nekaterih sobah so predvsem slike znanih japonskih umetnikov Hokusaia, Hiroshigeja in Utamara.

Ves denar za vrt

Monet je sam uredil velik vrt pred hišo, sam je kupoval sadike in okopaval vrt, ta pa mu je na neki način vračal z živopisnimi barvami in je bil večni navdih njegovega likovnega ustvarjanja. Posebno mesto na posestvu ima vodni vrt, tako imenovani japonski vrt, zaradi katerega je Monet dal celo preusmeriti tok reke Epte, ki teče tam mimo. Med obema vrtovoma poteka cesta in nekoč je bil edini dostop preko ceste, kasneje pa so za potrebe muzeja naredili podhod. Med obiskovalci je seveda največje zanimanje za leseni japonski most čez bajer, ki ga je upodobil tudi na številnih svojih slikah. Bajer je dolg kakih 60 in širok 20 metrov, ob njem so vrbe, različno rastlinje primerno za vlažne predele, na vodni gladini lahko občudujemo lokvanje v beli, rožnati, oranžni in temno rdeči barvi. Nešteto barv se pretaka po vodni gladini, na kateri migljajo lokvanji, ki jih je slikar upodobil na skoraj 250 slikah. Prav ta edinstven »Monetov atelje« je bil nekoč izvir slikarjeve umetniške moči, danes pa navdušuje številne obiskovalce. Nekoč pa se je v tridelni bombažni obleki ob bajerju sprehajal oziroma slikal dolgobradi Monet. Pogosto je vabil svoje številne prijatelje, slikarje Cezanna, Renoirja, kiparje, književnike, glasbenike, politike. Eden njegovih velikih prijateljev je bil George Clemenceau, francoski predsednik v času 1. svetovne vojne. Njegova zadnja velika slika je bila velika dekoracija, ki jo je prav tako navdihnil vrt z lokvanji, o čemer govori tudi naslov Nympheas. Po smrti njegove druge žene Alice je zanj do smrti 1926 skrbela vdova po njegovem sinu Blanche. Za posestvo je kasneje skrbel sin Michael, ki je leta 1966 umrl v prometni nesreči na poti med Parizom in Givernyjem, v oporoki pa je bilo zapisano, da vse premoženje zapušča akademiji lepih umetnosti.

Zadnje Monetovo počivališče je ob ženi in še nekaterih članih družine ob vaški cerkvici v Givernyju. Nedaleč proč je tudi grob arhitekta Geralda Van der Kempa, ki mu je bila v sedemdesetih letih zaupana restavracija posestva in vrta. Danes za Monetovo posestvo in muzej skrbi za to ustanovljena fundacija, v vasi pa je tudi galerija ameriških umetnikov, saj so prav mnogi bogati Američani, ki so oboževali Moneta, dali največ denarja za obnovo posestva v Givernyju, ki je bil, kot je umetnik sam mnogokrat dejal, ena njegovih največjih umetnin.

 

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Prosti čas / petek, 29. maj 2009 / 07:00

Dijaški Živ žav je star deset let

Pred časom je v parku pred loško Rdečo Ostrigo potekal jubilejni, deseti Dijaški živ žav. Nanj so se intenzivno pripravljali ves mesec, pri dogodku je sodelovalo več kot petdeset ljudi, prav pose...

Objavljeno na isti dan


Splošno / petek, 21. december 2007 / 07:00

Brdo - nova prestolnica Evrope

Leto je naokoli in napočil je čas za letopis. Letopis Gorenjska 2007 je že štirinajsti po vrsti.

Splošno / petek, 21. december 2007 / 07:00

Radovljičani častili Linharta

December 2006

Splošno / petek, 21. december 2007 / 07:00

Slava tolarju, čast evru

Januar 2007

Splošno / petek, 21. december 2007 / 07:00

Jerman med slavnimi smukači

Februar 2007

Splošno / petek, 21. december 2007 / 07:00

Rusi na Jesenicah

Marec 2007