Matej verjame v načrt A

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: GG Plus / petek, 4. oktober 2013 / 11:02

Svetovni kolesarski prvak med mlajšimi člani Matej Mohorič, ki se v kratkem podaja v svet profesionalizma, verjame, da mu v prihodnjih letih lahko uspe postati še veliko boljši in uresničiti svoj načrt A, čeprav je za vsak slučaj pripravil tudi rezervni načrt B.

Minulo svetovno kolesarsko v Toskani v sosednji Italiji je imelo kar nekaj vrhuncev, za tistega, ki je bil za nas najlepši, pa je na petkovi cestni dirki poskrbel do prvenstva aktualni svetovni mladinski prvak Matej Mohorič. Član kranjske Save je s svojo brezkompromisno vožnjo navdušil tako kolesarske strokovnjake kot številne navijače, med katerimi jih ima največ zagotovo v domači Podblici. Pesti so zanj stiskali že lani, ko je zablestel na evropskem mladinskem prvenstvu in nato postal svetovni prvak med mladinci, vanj so verjeli prejšnji teden, ko je vso konkurenco premagal na ulicah kolesarske Italije.

Nekaj dni ste doma in vtisi ob novem podvigu so gotovo že zbrani. Kaj ste počeli te dni?

»Ko sem lani prišel z evropskega in nato svetovnega prvenstva, sem ugotovil, da je to kar precej stresno, saj se sprejemi kar vrstijo, vsi ti želijo čestitati, novinarji postavljate vprašanja … Vendar se zavedam, da je to pač del športa, del uspehov in s tem sem se že lani hitro sprijaznil. Letos je še toliko laže, saj mi ni treba v šolo. Tudi vtise po prvenstvu sem že strnil in lahko rečem, da sem zelo zadovoljen. Se pa obenem zavedam, da me čaka še dolga, dolga, dolga … pot do tega, da nekoč postanem dober profesionalni športnik.«

Ste se pred prvenstvom v Toskani zavedali, da ste tako dobro pripravljeni, da boste konkurente pustili daleč za seboj?

»Lahko rečem, da sem že pred dirko točno vedel, kam spadam. Zavedal sem se, da niti na položen klanec niti na kratek strm klanec nisem najmočnejši, zato sem se odločil, da bo treba temu prilagoditi način dirkanja. Vedel sem namreč, da sem tako dober, da lahko krog in pol grem na zelo visoki ravni, in da tega najbrž ni zmožen nihče od drugih. Zato sem se odločil, da jih presenetim z malce zgodnejšim napadom. Na nikogar se nisem oziral, le na vrhu klanca in malce pred ciljem sem malce pogledal nazaj. Sicer pa sem vozil svojo dirko in uspelo mi je.«

Čeprav niste stari še niti devetnajst let, svoje zmožnosti očitno res dobro poznate, saj dostikrat gledamo dirke, ko posamezniki v želji po rezultatu popolnoma pregorijo?

»Kolesar sem že osmo leto in uspelo mi je ugotoviti, koliko sem kdaj dober. To ugotovim na treningu, ko vidim, kako mi »nese«. Če govorim o petkovi dirki, vem, da bi mi neslo še kakšen kilometer dlje. Res pa je, da se sedaj že dobro poznam, znam se pripraviti na točno določeno dirko, saj je pomembno, ali gre za enodnevno ali etapno dirko. Tako sem pred svetovnim prvenstvom globoko v sebi zaupal vase, nisem pa tega govoril naglas tako kot lani, saj sem vedel, da je konkurenca med mlajšimi člani bistveno močnejša in da je preskok velik.«

Že v novi sezoni vas čaka še hujši preskok, saj se bo treba dokazovati v najmočnejši članski konkurenci?

»Kolesarstvo je pač šport, kjer najprej nastopamo med dečki, nato med mlajšimi in starejšimi mladinci in nato člani. Kategorija mlajših članov je kategorija članov pod triindvajsetim letom, in ko nisi več mladinec, večino dirk voziš za absolutno konkurenco. Je pa vsako leto nekaj dirk, na katerih je starostna omejitev do 23 let. To kategorijo so uvedli zato, da se mladi kolesarji laže dokažejo. Tako je za to kategorijo vsako leto evropsko prvenstvo, svetovno prvenstvo in še nekaj dirk v Italiji. Letos na evropskem prvenstvu nisem nastopal, saj smo bili takrat na dirki na Kitajskem.«

Nekaj posebnega med vsemi so dirke profesionalcev?

»Ja, preskok na te dirke je kar velik, saj so dolžine in hitrosti še večje. Ravno zato se zavedam, da me čakajo še dolga leta treningov, da bom res konkurenčen tudi najboljšim, ki se borijo za najvišja mesta na najdaljših dirkah, kot so Tour de France, Giro di Italia in Vuelta.«

Zaradi treningov in dirk ste se, čeprav ste bili zlati maturant, odločili, da se v prihodnjih letih marsičemu odpoveste in posvetite predvsem kolesarstvu?

»Odpovedovanja je res nekaj, vendar mi je to všeč, še malo mi ni težko, saj se dobro zavedam, za kaj sem se odločil. Imam jasne cilje in uživam v tem, kar počnem. Zagotovo pa je treba paziti na marsikaj, od tega, da prav jem, da grem pravi čas spat, da dobro treniram, do tega, da veliko počivam …«

Prav jesti je za mnoge športnike velik izziv. Ravno v kolesarstvu je bilo mnogo škandalov zaradi prepovedanih poživil, ki omogočajo biti boljši. Kako vam uspeva, da imate zadosti energije za naporne treninge in dirke?

»Kolesarstvo je bil včasih res zelo »umazan« šport. Ravno zato so antidopinška merila zelo poostrili in upam si trditi, da je kolesarstvo trenutno med najčistejšimi športi, zagotovo pa je med vsemi najbolj nadzorovan. Toliko kontrol, kot jih imamo kolesarji, nima nihče drug. Potne biološke liste imamo samo kolesarji, ves čas smo pod nadzorom, vendar pa se mi zdi to še kako prav. Tudi jaz sem v tako imenovanem sistemu ADAMS, kar pomeni, da moram vsak dan sporočiti, kje sem. Če me v določenem trenutku ne najdejo na naslovu, ki ga imajo, imam eno uro časa, da tja pridem in me testirajo. Če me morajo iskati oni, sem že kriv … Tako lahko rečem, da smo res zelo nadzorovani. Je pa tudi res, da je treba paziti na to, kaj poješ. Ni vse v tem, da si lahek, treba je imeti pravo težo, ki ti omogoča tudi zadosti moči.«

Ste se zato, da prav jeste, navdušili tudi za kuhanje?

»Kolesarji smo športniki, ki porabimo ogromno kalorij, zato je treba tudi veliko pojesti. Ker pa kalorija ni enaka kaloriji, je treba jesti premišljeno. Jaz sem na primer pred kakšnim letom in pol popolnoma prenehaj jesti sladkarije. Od takrat mi sploh ni več za sladkarije, preprosto so se mi zagabile. Prav tako ne jem zelo mastne hrane, obenem pa pazim, da pojem veliko druge zdrave hrane. O prehrani se precej učim iz knjig, tako da lahko rečem, da nekaj že vem, precej pa se moram še naučiti. Gotovo pa je tudi skrb za pravo prehrano eden od vzrokov, da si zadnje čase največ kuham sam. Sicer pa, kadar imam dosti časa, pri kuhanju tudi uživam. Tako za zajtrk največkrat jem ovsene kosmiče s cimetom, vodo, suhim sadjem in oreščki, pa tudi kakšna semena, otrobe, skuto z lanenim oljem in sadje. Kosim največkrat testenine, ki so lahko polnozrnate ali bele, navadno s paradižnikovo omako, olivnim oljem in sirom. Za večerjo imam najraje belo meso, perutnino in zelenjavo. Rad dobro jem.«

Nekateri športniki uporabljajo kopico dodatkov, od gelov do vitaminov. Koliko jih uporabljate?

»Nekateri stalno uporab­ljajo te dodatke, imajo jih ogromno. Na večer pred dirko pojedo od magnezija, C vitaminov do glutaminov … To so pač dodatki, ki ti okrepijo imunski sitem. Jaz ne uporabljam niti enega od teh dodatkov, saj je moje mnenje, da so tisti, ki jih dobim s hrano, boljši. Zato jem hrano, ki vsebujejo več tistih snovi, ki jih kolesarji potrebujemo, ker jih pač več porabimo. Edini dodatek, ki ga jem, je ekstrakt sirotke, beljakovine, ki jih dobijo iz kravje sirotke. To si včasih naredim po treningu s sojinim mlekom.«

Kmalu odhajate od doma, med profesionalce, kjer najbrž tudi glede hrane ni na voljo vsega tega?

»Prve priprave imam že novembra, nato se bom nekaj časa pripravljal sam, sledile bodo skupne priprave v decembru, v januarju se bodo začele že prve dirke. Tako bom res veliko od doma, vendar bomo spali v dovolj dobrih hotelih, kjer je na razpolago dovolj primerne hrane. Če veš, kaj potrebuješ, potem vedno nekaj najdeš. Do sedaj je bilo redko, da ni bilo nobene primerne stvari.«

Doma ste vsako leto manj časa, sedaj boste še manj?

»Da sem vedno bolj poredko doma, najbolje vedno domači. Vendar pa zase lahko rečem, da sem potovanj že navajen in vem, da s tem tudi v bodoče ne bo težav. Pač nisem človek, ki bi bil posebno domotožen.«

Še lani ste se želel vpisati na strojno fakulteto, ste zlati maturant kranjske gimnazije, vendar sedaj razmišljate drugače?

»Želel sem študirati strojništvo, vendar sem ugotovil, da to fizično ne bo mogoče. Lahko bi študiral na daljavo, vendar mislim, da je strojniš­tvo pretežka fakulteta, da bi to uspelo. Lahko bi morda delal kakšno lažjo, vendar si tega ne želim, to zame ni izziv. Nisem pa izgubil možnosti za prvi vpis, in če se mi karkoli zgodi, grem z lahkoto takoj med študente.«

Uspeh v športu je lahko tudi stvar naključij, lahko ga prepreči poškodba ali kaj drugega. Tudi o tem najbrž razmiš­ljate?

»Seveda imam tudi načrt B, toda če se koncentriraš na načrt A, potem ta zagotovo uspe. O drugem trenutno ne razmišljam.«

Zadnje dni smo slišali, da dobro govorite angleško. Kaj pa italijanščina, saj odhajate k italijanskim delodajalcem v ekipo moštva Cannondale?

»Tekoče govorim angleško in nemško, italijansko znam zgolj za sporazumevanje, se pa še učim. Gimnazija mi je glede učenja dala veliko samodiscipline, tako da se učim kar sam. Hitro napredujem, tako da verjamem, da bom v pol leta tudi italijansko res tekoče govoril.«

Kakšni so vaši cilji?

»Moj prvi cilj je, da ostanem skromen in ne pozabim na tiste, ki so mi pomagali, da sem dosegel vse, kar sem. Najbolj sem hvaležen svoji družini, posebno mami in očetu, pa tudi tistim, ki so mi pomagali v kolesarstvu. To so predvsem v kranjskem kolesarskem klubu Sava na čelu z dolgoletnim trenerjem Matjažem Zevnikom, pa tudi Marku Polancu, Mateju Staretu pa vsem, ki so mi pomagali z nasveti, od Gorazda Štanglja do Tadeja Valjavca. Prav tako me podpira punca Ajda, s katero sva skupaj že več kot štiri leta. Vsem sem hvaležen.«

Ste tudi za v bodoče zbrali ob sebi pravo ekipo?

»Sam pri sebi vem, da imam prave ljudi, tako da se bodočnosti ne bojim. Rad bi postal dober profesionalec in se na dirkah boril z najboljšimi. Želim si, da bi pri tem užival. Želim si biti srečen, kar pomeni, da bi se zjutraj zbujal nasmejan, dobre volje in bi z veseljem šel na trening. Vesel sem tudi, če koga spravim v dobro voljo, pomeni mi več kot kakšna majica na svetovnem prvenstvu. Če ima kdo zaradi mojega rezultata iskre v očeh, je to največja nagrada.«