Za naše do konca

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. september 2013 / 11:08

»Ko so favoriti nasprotniki, navijamo še bolj srčno, saj nas takrat igralci najbolj potrebujejo.«

Evropsko prvenstvo v košarki se je v drugem krogu tekmovanj preselilo v slovensko prestolnico, v dvorano v Stožice, kamor bo do finalne tekme 22. septembra usmerjena pozornost medijev in košarkarske publike. Značilni ton slednji na vsakem prvenstvu dajejo zvesti spremljevalci reprezentanc svojih držav, zbrani v navijaške skupine. Eno takih vodi Stražiščan, zdaj doma v Trbojah, Matjaž Gantar – Boys. S prvim delom prvenstva je zadovoljen, Slovenci smo se kljub zadnjima porazoma načrtovano uvrstili v nadaljnje tekmovanje, odlično pa je bilo tudi vzdušje na tribunah celjske dvorane Zlatorog. »Prav naša skupina, letos združena s navijači iz Šenčurja in Cerkelj, je na tekmah dvigovala celotno dvorano na noge. S tem smo med publiko ustvarjali pozitivno vzdušje in ga prenašali tudi na igralce na parketu,« pove Matjaž in hkrati doda, da je posebej na zadnjih dveh tekmah nekoliko pogrešal več navijaškega žara v kriznih trenutkih, ko fantom na igrišču ni šlo.

Navijaška strast Boysove skupine ima dolgo brado, njegova še daljšo. Spominja se najstniških let, ko je najprej z očetom, potem pa s prijatelji obiskoval tekme ljubljanske Olimpije. Pred desetimi leti pa se je šest prijateljev, ki skupaj igrajo rekreacijsko košarko, odločilo za več kot tri tisoč kilometrov dolgo pot v Skandinavijo. Seveda na evropsko prvenstvo v košarki, Švedska je bila zgolj »za zraven«. »Vsega skupaj nas je bilo kakih deset Slovencev in za odločilno tekmo z Izraelom smo navdušili še okrog sto Bosancev, da so navijali za naše. Žal so tekmo tesno izgubili, mi pa smo kljub temu ostali do konca prvenstva. Dve leti kasneje so tako doživeli veliko navijaško evforijo na prvenstvu v Srbiji, v Španiji so se srečali in v navijanju združili s Šenčurjani, nekoliko manj so bili navdušeni nad Poljaki, z gostoljubnostjo pa so jih pred dvema letoma očarali Litovci. Letos so se v štiridesetčlanski skupini za prvi teden nastanili v kampu v Zadobrovi pri Celju.

Vstopnice. Prepričan, da so navijačem s strani košarkarske zveze vselej na voljo vstopnice po ugodnejših cenah, sem bil nemalo presenečen ob dejstvu, da te na vsakem prvenstvu običajno pomenijo tretjino stroškov celotnega potovanja. »Letos smo vložili prošnjo na KZS in zaradi referenc smo pridobili določeno število vstopnic za prvi del predtekmovanj. Vzeli smo najcenejše po petnajst evrov,« pove Matjaž in na vprašanje, ali je to kje za košem, pritrdilno pokima. A to ne zmanjšuje doživetja. Menda v državah gostiteljicah v dvoranah pripravijo navijaški sektor bliže parketu, da navijači lahko na nasprotnika vršijo močnejši pritisk, a pri nas žal ni posluha za kaj takega. Ob mojem obisku je Matjaž ravno pripravljal vstopnice za »slovenske tekme« drugega dela. Ta je že razprodan. Kar se tiče tekem za četrtfinale, polfinale in finale, računajo na vstopnice, ki bodo prišle nazaj od FIBE. Matjaž je med pogovorom večkrat dvignil telefon na temo »a 'mamo karte«. Bo imel vstopnico za finale, če bodo igrali naši? »Zagotovo,« je kratek Boys, ki letos na tekme vodi tudi sina Matica, sicer člana kadetske ekipe KK Stražišče, pridruži pa se jima tudi njegova sestra Nika, ki tudi že igra košarko. »Žena Nadja ta čas skrbi za hišo. Nekdo mora,« se pošali Matjaž.

Dom, služba, čas, denar. »O prvenstvu se pogovarjamo dve leti prej in dve leti kasneje, vmes pa se ga seveda še udeležimo. Mogoče kdaj doma pridejo slabi trenutki, a na koncu vedno zmaga razumevanje družine, mi pa se vselej radi vračamo domov,« pove Matjaž, sicer komercialist za elektromotorje in pogonske tehnike. V službah si nekako že izborijo termine za dopust v času prvenstva. Je pa v zadnjem času, ko vemo, kako je s službami, vse težje. Tokrat je Matjaž prvi del prvenstva imel dopust, zdaj je tri dni v službi, sledi drugi del, kako bo naprej, bo pa še videl, mi pove.

Navijaška oprema. »Za prvo prvenstvo, ki smo se ga udeležili, smo si dali sami narediti kopije slovenskih dresov s svojimi imeni in številkami starosti vsakega. Naš prepoznavni znak so tudi zelene lasulje in šaljiva sončna očala. Nikakor ne manjkajo zastave niti 'bojne barve' na obrazih,« razlaga Matjaž in poudarja, da so bistven del 'opreme' za tekmo tudi nabrušene glasilke. Navijaška klasika so gesla: Slovenija; Kdor ne skače, ni Sloven'c; Mi Slovenci; Dajmo Slovenci … Njihovo srce vedno bije za Slovenijo. »Tekem se ne udeležujemo le zase, ker imamo radi košarko, ampak tudi zato, da z glasnim navijanjem pripomoremo k igri naših. Predvsem smo osredotočeni na trenutke, ko fantje najbolj potrebujejo pomoč s tribun. Navijamo od prve do zadnje minute in vse podaljške.

Zmage in porazi. So navijači vselej prepričani o zmagi? »V javnosti je pred tekmo vsak korenjak. Ker smo sami igrali košarko in že več let hodimo po prvenstvih, znamo oceniti tudi kvaliteto nasprotnikov. Na tekmah, kjer so favoriti nasprotniki, navijamo še bolj srčno, saj nas takrat igralci še bolj potrebujejo.« Porazi seveda bolijo. Tudi zadnji s Poljsko, ko tekma ni odločala o ničemer. »Vedno boli, kadar izgubimo, še posebej, če se nam zdi, da na parketu fantje niso pustili srca. In kako moj sogovornik, organizator navijaške skupine in tisti, ki daje takt na tribuni, vidi prihodnje tekme Slovencev? »Upam, da smo se naučili, da je treba formo stop­njevati. Zato računam na dvig forme v drugem delu in bomo premagali že prvo oviro Italijo, čeprav zna odločati le ena žoga,« je Matjaž Gantar povedal dan pred tekmo. Danes že vemo, ali je imel prav ali ne.