Presneto dober triler

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / ponedeljek, 21. maj 2018 / 21:41

V sklopu svetovne turneje in ob izidu priredbe Shakespearove tragedije Macbeth je obiskal Slovenijo pisec priljubljenih kriminalk Jo Nesbo. Nekateri ga imenujejo kar nesporni kralj skandinavske kriminalke.

Najprej je norveškega pisatelja, ki je konec marca dopolnil 58 let, gostil ljubljanski Konzorcij, kjer so pripravili tiskovno konferenco odprtega tipa, na kateri smo srečali tudi najmlajšo generacijo, saj na Jojevem seznamu najdemo tudi nekaj mladinskih del, knjig o doktorju Proktorju. Potem je pisatelj pot nadaljeval na Škrabčevo domačijo, za vse druge ljubitelje njegovih knjig pa so v ljubljanskem hramu kulture organizirali še en pogovor z avtorjem in podpisovanje knjig.

Slovenski bralci smo njegove kriminalke in zgodbe protagonista Harryja Hola dobro sprejeli. Predvsem knjigi Snežak in Leopard sta doživeli izjemen odziv. V novi, sveži stvaritvi Macbeth pa je Jo glavno vlogo zaupal inšpektorju Macbethu. »Kri bo maščevana s krvjo,« so zapisali.

Jo Nesbo je sicer danes znan kot eden najboljših piscev kriminalk na svetu, a preden je začel svojo pisateljsko kariero, je delal kot novinar. Ljudje ga radi primerjajo tudi z nekaj let starejšim in uspešnim švedskim kolegom Stiegom Larssonom. Zasledimo lahko celo mnenja, da naj bi bil njegov naslednik. A z brskanjem po spletu ugotovimo, da mu ta primerjava ni ravno blizu. Jo je doštudiral ekonomijo, poznajo ga tudi kot glasbenika. Njegove knjige so prevedene v štirideset jezikov, pogostokrat nagrajene ter redno na lestvicah najbolje prodajanih knjig.

Kljub Macbethu pa Jo že pripravlja nova knjiga o Holu, tako da se protagonist knjižne serije, če bo šlo vse po načrtu, vrača na norveške knjižne police že naslednje leto.

Hvala – a ne, hvala!

Nesbo pravi, da piše o umorih z neko lahkoto, kljub temu da se včasih šele kasneje zave, da je bil morda v svojih opisih prekrut. Ne razmišlja toliko o tem, da bi kakšen kriminalec lahko dobil idejo iz njegovih knjig, je pa to seveda možno. »Bili so trenutki, ko sem se spraševal, kaj delam: naj raje pišem drugačne zgodbe, a na koncu sem se odločil, da ostanem pri umorih. Ko sem spisal Leoparda in kasneje prebral eno od kritik, v kateri je bil pisec nezadovoljen z obliko nasilja, ki sem jo uporabil v knjigi, sem se kar malo zamislil, saj med pisanjem o tem nisem razmišljal.« Ko je knjigo ponovno vzel v roke in jo odprl na straneh, o katerih je kritik pisal, se je strinjal z njim, da je pretiraval. »Mi je bilo kar malo žal.«

Če pogledamo, kako so se kriminalni romani razvijali iz preteklosti do danes, bi lahko rekli, da se (konservativna) forma od začetkov do danes ni veliko spremenila.

Nesbojeve zgodbe bralca držijo v napetosti do konca. Ko morilca ujamejo, bralec dobi neko zadoščenje. Zagotovo pa je pomemben tudi stil pisanja, ne le ideja – Norvežan pa poseduje oboje.

Macbetha je postavil v sedemdeseta leta. Roman bi se lahko dogajal na Manhattnu, lahko v Newcastlu, lahko tudi doma, na Norveškem. Pravzaprav mu pisanje Macbetha sploh ni delalo težav, saj je imel že referenco izjemno. Macbeth naj bi bil po nekaterih razmišljanjih najbolj krvavo Shakespearovo delo, a Jo se nasmehne, da to je mnenje večine, sicer pa je komaj četrto po vrstnem redu. »Kralj Lear in Hamlet sta bolj krvava.«

Shakespearov Macbeth je po njegovem mnenju zgodba o ljudeh, o moralnih dilemah, s katerimi se ti soočajo, kot je v enem svojih intervjujev povedal za za britansko televizijo. Pisanje o tem pa bo vedno moderno. Kot pisec je moral le prepričati bralca, kdo je njegov vodič, potem pa v nadaljevanju poskrbi za zasuke in presenečenja v zgodbi, a za vse to je že pred časom poskrbel tudi Shakespeare. Čeprav je najprej razmišljal o nekaterih spremembah, je potem misel na to opustil.

Ko so Nesboja iz njegove angleške založniške hiše vprašali, ali bi spisal roman na osnovi enega od Shakespearjevih gledaliških del, je bila njegova reakcija: »Hvala – a ne, hvala.« Meni namreč, da je eden redkih privilegijev, ki jih ima pisatelj, da lahko pride na plano s svojo idejo, ki jo potem razvija od njenega rojstva do konca. Tako da je ponudba zvenela kot neke vrste domača naloga. Potem pa si je premislil, a je postavil založbi pogoj: če sam izbere delo, s katerim se lahko poistoveti in je navdihujoče – če lahko Macbetha, potem da. »Zgodbo sem kar dobro poznal in je bilo zame tokrat pisanje pravzaprav enostavno. Sinopsis za zgodbo je bil že spisan in je dober.« Ko načrtuje naslednjo Holovo dogodivščino, namreč za sinopsis včasih porabi tudi celo leto.

Kako nastajajo zgodbe

Po romanu Snežak so posneli tudi film, a Jo ga ni gledal, je pa slišal, da naj bi ne imel ravno pričakovanega odziva. Knjiga naj bi bila po mnenju tistih, ki so film videli, boljša. Jo razloži, da mu je režiser že prej povedal, da se ne bo popolnoma držal zgodbe, kar on spoštuje, saj gre za umetniško svobodo. »Napisal sem roman in na film ne gledam kot različico knjige.« Jo niti ne razmišlja o kakšnih filmskih franšizah Harryja Hola. On je pač pisatelj.

Pojavilo se je tudi vprašanje, kako dobi idejo za umor oziroma umore. V odgovoru smo zaznali Jojev smisel za humor, pri katerem morda lahko potegnemo paralelo s humorjem njegovega glavnega protagonista Hola. Pozna tako cinizem kot sarkazem. Vedno je tako, da morda v določenem pisateljevem liku odkrijemo tudi nekaj pisatelja samega.

»Največkrat se zgodi zgodaj zjutraj, ko se še prebujam. Takrat se mi odprejo grafične podobe za knjige. Vstanem in si rečem: tole bo pa en umazan umor, gremo na delo! Pokličem v bližnjo kavarno za kavo, se usedem in nekoga ubijem.«

Ne moreš predvidevati konca

V slovenščino sta večino njegovih uspešnic prevedla Maja Lihtenvalner in Primož Ponikvar. Iz francoščine in angleščine. Primož: »Isto knjigo prevajava oba.« Maja nadaljuje, da si delo razdelita in se potem usklajujeta. Ker pa sta lingvistično kompatibilna, imata pri usklajevanju zelo malo težav. Ko sta dobila v roke prvo njegovo knjigo, je bil inšpektor Hole že hit, v slovenščino pa so knjige prevajali iz norveščine. Od vseh prevodov jima je bil najljubši ravno Leopard. »Ker je večplasten akcijski triler z ogromno protagonisti in antagonisti. Dogaja se praktično po celem svetu, veliko daje vpogledov v družbeno strukturo na različnih koncih sveta, je pa tudi precej krvav,« je pojasnil Primož. To smo v času pisateljevega obiska v Sloveniji večkrat slišali. Prevajalca smo še vprašali, ali lahko – glede na to, da sta prevedla kar lepo število njegovih knjig – sedaj med prevajanjem že predvidita, kaj bo v zgodbi sledilo. Odgovorila sta, da ne. »Morda zaznaš tip suspenza, ki ga uporablja, da bi pa vnaprej vedel, kam bo avtor zgodbo zapeljal, kako se bodo situacije obrnile, to pa ne,« je še dodal Primož.