Na drugem koncu sveta

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. maj 2018 / 22:04

Špela Gorjanc iz Bitenj je po koncu študija in preden je dobila službo, z mislijo, da je sedaj čas za kako leto raziskovanja, pridobila delovno in potovalno vizo za Novo Zelandijo. Sedaj tam živi in dela že pet let, ob njenem drugem obisku doma pa je strnila vtise o svojem življenju na drugem koncu sveta.

Pred tem ni veliko potovala, potem pa jo je za to navdušila prijateljica, ki je leto dni pred njo odšla v Avstralijo. »Bila sem pri koncu študija, le še diplomo sem morala napisati. Službe še nisem imela, pa sem si mislila: mogoče je pa sedaj čas za leto dni raziskovanja. Na Novo Zelandijo sem si želela iti zgolj za šest mesecev, imela sem že povratno vozovnico, potem pa so me prepričali, da ostanem eno leto. Ko sem potem dobila delovno vizo, sem bivanje na Novi Zelandiji še podaljšala in to se je raztegnilo v pet let,« o svoji odločitvi pove tridesetletna Špela Gorjanc iz Zgornjih Bitenj. Pred odhodom jo je bilo neznansko strah in na zagrebškem letališču je v joku razmišljala, ali naj se sploh vkrca na letalo. »Sedaj sem vesela, da sem se, saj je življenje in delo na tujem neprecenljiva izkušnja. Pozneje se je tudi izkazalo, da so ljudje na Novi Zelandiji zelo prijazni in pripravljeni pomagati vsakomur, ki se nebogljen in izgubljen znajde sredi mesta.«

Nova Zelandija vsako leto aprila da na razpolago Slovencem sto začasnih viz, ki omogočajo, da na tej celini eno leto živiš, delaš in potuješ. Če to možnost zamudiš, moraš znova čakati na april naslednjega leta. »Ko sem jaz zaprosila za vizo, je bila ponudba na internetu dva tedna, danes poidejo že v minuti,« pripoveduje Špela, ki se je naselila v mestu Auckland na severnem novozelanskem otoku in je na Novi Zelandiji najprej delala v pakirnici kivijev, po treh mesecih pa je dobila delo kot maserka. Poleg diplome iz geografije je namreč doma v Sloveniji opravila tečaj maserstva. Po nekaj mesecih ji je delodajalec ponudil, da ji sponzorira delovno vizo, saj je bil v tistem času ta poklic zelo iskan, delodajalec pa je dokazal, da zanj ni primernega domačega kandidata. Po letu in pol je srečala svojega sedanjega partnerja, ki ji je kot državljan Nove Zelandije lahko sponzoriral delovno vizo. Takrat je začela delati v telekomunikacijski firmi Vodafone, kjer je začela v trgovini, nato pa napredovala v tim za notranjo podporo. To delo ji je všeč, s svojo skupino in vodjem se dobro razume, vladajo sproščeni odnosi, zadovoljna je z zaslužkom, obstajajo tudi možnosti napredovanja. Danes ima Špela status rezidenta, kar ji omogoča skoraj enake pravice, kot jih imajo državljani, pravi, da le v državni službi ne moreš delati. Toda po nekaj letih rezidentstva že pridobiš tudi državljanstvo. Trenutno vse kaže, da bo ostala na Novi Zelandiji, s partnerjem načrtujeta tudi nakup hiše. Nepremičnine so sicer neznansko drage, a tudi za najem stanovanja je treba odšteti veliko denarja, preračunano v evre tedensko za najem odštejeta 260 evrov. Ostali stroški bivanja so podobni kot v Sloveniji, opaža sogovornica, prav tako cene v supermarketih, oblačila in podobno, poceni je hitra prehrana, medtem ko je zelenjava zelo draga. Ocenjuje, da je povprečna plača na Novi Zelandiji okoli 2500 evrov, minimalna bruto plača pa 12,75 dolarja (ali 9,45 evrov), je natančna Špela. Davki so menda nižji kot v Sloveniji, najnižji so okoli 17 odstotkov, najvišji 30 odstotkov plače. Prispevke za zdravstvo Špeli plačuje firma, to je sicer odvisno od pripravljenosti delodajalca, medtem ko si morajo prispevke za pokojnino na novi Zelandiji ljudje plačevati sami.

V petih letih je Špela dobro spoznala življenje na Novi Zelandiji: tamkajšnje staroselce Maore, ki so prišli s sosednjih otokov, bele »kivije«, naseljence pretežno iz evropskih držav, novodobne imigrante z vsega sveta, kakršna je tudi sama. Tam živi tudi nekaj Slovencev, na Facebooku imajo svojo skupino in si medsebojno pomagajo, včasih pa se s kakim rojakom sreča tudi v živo. »Lepo je poklepetati v slovenščini in skupaj popiti turško kavo, kakršno kuhamo v domovini,« se ob takih priložnostih razneži Špela, ki pogreša svojo domovino. Tokrat je na obisku drugič, sicer pa se s starši vsak teden pogovarja po Skypu, da ohranja stik z družino in Slovenijo.