Poletni kalejdoskop

Poleti naj bi vladalo veselje do življenja, kar se je včasih najbolje odražalo na sindikalnih počitnicah ob morju ali drugje, le doma je bilo nekoliko bolj pusto. Za nas, takrat mlade, pa je bilo najlepše doma, saj so starši odšli v sindikalne domove na morje, mi pa smo se počutili svobodni kot ptički na veji. Bili smo vse sorte ptički in ne na veji, vendar zgodovina o tem molči, spomini pa ostajajo. Bili smo srečni, neobremenjeni z materialnimi dobrinami, edina skrb so bili jesenski izpitni roki in pa mladostne ljubezni.

Kaj pa danes, ko nam vlada najboljši ekonomski in družbeni model na svetu – kapitalizem! Seveda ne trdim, da bi morali imeti danes socializem, vendar pa nisem za današnji kapitalizem, zlasti pa ne za takega na slovenski način. To, kar se dogaja danes, ljudje vse težje prenašajo, marsikje pa niti tega ne več. Kadarkoli odprem časopis ali televizijo ali radio, mi udarijo v ušesa in oči novice, ki so le novinarjem v veselje, pri drugih državljanih pa povzročajo razočaranje in bes.

Zgodbe o tajkunih, tajkunkah, tajkunčičih vseh vrst, gospodarskih prevarantih gredo svojo sodno pot. Bolj obsojanja vredno je, kako so se te osebe zavarovale, da bi ohranile premoženje, ki je posledica njihovih poslov. Vsi po vrsti na svoje premoženje knjižijo lažnive zemljiške dolgove, ki jim očitno nesposobna država ne more stopiti na prste zaradi veljavne zakonodaje. Ljudi, ki so požrti na denar, ne udariš z zaporom toliko kot z zaplembo premoženja. Tem ljudem in tistim, na katere so ti prenesli premoženje, je treba vzeti na tajkunski način pridobljeno imovino. Torej bi morala država nemudoma spremeniti stvarnopravni zakonik in zemljiški dolg vzpostaviti v funkcijo pravičnosti.

Druga stvar, ki slabo vpliva na moje poletno počutje, pa so osnutki davka na nepremičnine. Tukaj ne mislim na mestne, pač pa na kmečke. Menim, da ta davek ni v funkciji nadaljnjega razvoja kmetijstva, čeprav bi kmetje, kot tudi pač vsi drugi najraje videli, da ne bi plačevali predlaganih davkov ali pa čim manj. Slovenijo sem si vedno predstavljal kot ekološki vrt v Evropi, v katerem bi imelo kmetijstvo pomembno vlogo. Pridelati čim več ekoloških hranil za čim boljšo ceno danes ni več utopija. Je Evropska realnost, vendar mora biti nosilec tega razvoja država ter ne posamezni pridelovalec na svojo škodo. S takimi davčnimi osnutki pa se od tega cilja le oddaljujemo.

Do sedaj nisem vedel, da smo imeli v Sloveniji državni udar, sicer prikrit, ampak vseeno. To mi je razo­del zvezdogled in mesija Ivan Janša, imenovan tudi Janez, ki mi je hkrati tudi razložil, da sedim v avtobusu, ki ga vozi šoferka brez izpita. Še zmeraj je to bolje, kot biti potnik v avionu, ki ga je brez pilotskega izpita vozil on. V avtobusu imam več možnosti za preživetje kot v avionu. Poleg tega sem po zamaknjenosti poslušalcev njegovega mističnega nastopa ob dolini Soče razmiš­ljal, ali gre pri udeležencih shoda za posebno vrsto blaženosti, kar bi SDS uvrščalo bolj med verske sekte kot pa stranke.