Za ramazan spet doma

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 15. julij 2013 / 14:51

Dr. Ahmed Pašić se je po šestih letih življenja v Singapurju z družino, ženo in dvema majhnima otrokoma, vrnil na Jesenice. Z njim smo se pogovarjali v torek, na prvi dan letošnjega ramazana.

V torek se je za muslimane začel mesec ramazan, čas posta. Trajal bo trideset dni, prvi dan ramazanskega bajrama, to je slavja ob koncu ramazana, bo 8. avgusta. Ramazan spoštujejo tudi številni od okrog štiri tisoč na Jesenicah živečih muslimanov. O tem, kaj ta mesec pomeni za muslimane, smo letos govorili z dr. Ahmedom Pašićem, Jeseničanom, ki je zadnjih šest let živel v Singapurju, pred dnevi pa se je z družino, ženo in dvema majhnima otrokoma, vrnil na Jesenice. Kot pravi, želijo tu tudi ostati.

Post je pot k sebi

V času posta se muslimani odrekajo hrani, pijači, kajenju, grdim besedam, grdim mislim ter spolnim odnosom, in to od zore do sončnega zahoda. »Po sončnem zahodu sledi molitev, potem pa iftar, to je večerja ob koncu posta. Zatem pa sledi še teravija, to je zadnja večerna molitev, ki poteka okrog enajste ure zvečer,« pripoveduje Pašić. V času ramazana muslimani molijo večkrat na dan, berejo Koran, manj govorijo in več razmišljajo. »Čas posta je namenjen tudi samospraševanju in duhovnemu razmisleku o tem, kaj delam narobe, kaj bi lahko delal bolje, kako bi lahko postal boljši človek, oče, sin, mož, sodelavec … Skratka, cilj ramazana je, da skozi mesec odrekanja postaneš boljši človek,« poudarja Ahmed Pašić. Ramazan je tudi mesec dobrodelnosti, čas, ko muslimani še posebej radi darujejo v dobrodelne namene. »Vse to je mozaik, ki se imenuje ramazan – mesec odrekanja in duhovnosti,« dodaja sogovornik. Kot ugotavlja, je v tem času veliko jeseniških muslimanov odšlo v Bosno, kjer so čas počitnic in obiskov pri sorodnikih združili z ramazanom, ki ga v rodni Bosni doživijo še močneje.

Iz Singapurja nazaj na Jesenice

Pašić ob tem ugotavlja, da Slovenci še premalo vemo o islamu. Sam si že vrsto let prizadeva, da bi se vedenje o islamu in muslimanih v Sloveniji povečalo, na to temo je napisal štiri knjige, med njimi je tudi prva knjiga o islamu v slovenščini z naslovom Islam in muslimani v Sloveniji. Dejaven je bil tudi v islamski skupnosti, nato pa se je pred šestimi leti preselil v Singapur, kjer se je poročil z Malezijko. Kot pripoveduje, je bilo na začetku zanj zelo težko, saj v novi domovini ni imel vez in poznanstev, in šele po kakih petsto poslanih prošnjah za službo (ima doktorat znanosti) mu je uspelo dobiti delo v neki ameriški korporaciji, kjer je skrbel za namestitev družin strokovnjakov, ki so se z zahoda preselili v Azijo. Ves čas si je sicer želel prebiti se v akademsko sfero, na univerzo, kar pa se je izkazalo za nemogoče. Bitka za službe je namreč v Aziji neusmiljena. »V Singapurju brez službe ne moreš preživeti, saj tam ne poznajo socialne države. Ni nobenih socialnih podpor, ni zdravstvenega zavarovanja, otroški dodatki ne obstajajo. Delovnik traja do pol sedmih zvečer, ljudje delajo tudi po deset, dvanajst ur, povprečna plača pa znaša od 1500 do 1800 evrov. Otroke vzgajajo varuške iz Indonezije ali Filipinov, ki so nekakšne novodobne sužnje, ves čas zaprte v stanovanje s plačo 150 do 180 evrov na mesec,« pripoveduje. »Z ženo – ona je delala kot učiteljica angleščine – sva se vsak dan videla šele zvečer. Singapur nikakor ni mesto za zdravo družinsko življenje, zato sva kmalu po rojstvu hčerke Safiyje pred štirimi leti in pol začela razmišljati o selitvi v Slovenijo,« dodaja. Potem ko se je pred poldrugim mesecem rodil še sin Šamil, pa sta to namero tudi uresničila in družinica zdaj živi na Slovenskem Javorniku. »Pogrešal sem zrak, gore, starše, brata, sestro, prijatelje, prelepo naravo, brezplačno zdravstvo in šolstvo, zdrav način življenja. V Sloveniji delaš in živiš, v Singapurju pa samo delaš …« Zato ne razume tarnanja in pesimizma, ki obstajata v Sloveniji. »V Singapurju smo za porod sina morali plačati 3500 evrov. Zato zelo cenim, da imata otroka zdaj brezplačnega zdravnika. Tudi o brezplačnem šolstvu in celo študiju na fakulteti v Singapurju lahko samo sanjajo …«

Ejga za lepše Jesenice

In kaj bo počel zdaj, ko se je vrnil v Slovenijo? Kot je povedal, si bo zdaj najprej odpočil, razmislil o prihodnosti, po mesecu ramazanu pa bo sredi avgusta intenzivneje začel iskati službo. Želi si v akademsko sfero, na univerzo, saj, kot pravi, rad predava in širi znanje, uživa med študenti. Dotlej bodo živeli od prihrankov, pomagal pa bo tudi v društvu UP, ki ga vodi njegova sestra Faila. Hčerka Safiyja bo jeseni šla v vrtec, saj se mora naučiti slovensko; v Singapurju so namreč govorili angleško, mama pa z njo govori malajsko. Tudi ženo čaka tečaj slovenščine in prizadevanje, da bi dobila službo kot učiteljica angleščine. Ob tem pa je Ahmed Pašić že osnoval tudi akcijo na Facebooku Ejga za lepše Jesenice, s katero želi ob pomoči drugih prostovoljcev (v skupini jih je že prek štiristo) poskrbeti za lepše mesto. Tako so že barvali košarkarske koše, urejali parkirišče za Delavskim domom … Skratka, z majhnimi koraki želijo prispevati k bolj prijaznemu bivanju na Jesenicah.