Ne cedita se med in mleko

Velika znižanja ob vstopu v Evropsko unijo, cenejša rogljiček in jutranja kava, posebna ponudba kosil … Vse samo zaradi vstopa Hrvaške v Evropsko unijo. Mladi so glede prihodnost večinoma navdušeni, saj menijo, da se jim bodo odprle možnosti študija in dela v tujini; starejši so previdnejši.

Zagreb - Strojevodji se delo ne bo spremenilo – vlak bo z vstopom v Evropsko unijo še vedno vozil; natakar bo v ponedeljek ob istem času na istem mestu – dela pač zjutraj; študentka v živalskem vrtu pravi, da je le študentka in če se bo z julijem kaj spremenilo, bo kaj novega, ne ve – naj povprašamo vodilne … Ni vse zlato, kar se sveti, je mimogrede pripomnil nekdo na postaji tramvaja; gospa v toaletnih prostorih glavne železniške postaje pa nas je napotila k šefom, naj njih povprašamo, če se bo z vstopom v izbrane evropske vrste kaj spremenila cena obiska toalet. Navzgor, seveda.

Na osrednjem zagrebškem trgu, kjer se je dan pred slavnostnim dogodkom vse pripravljalo za nedeljsko proslavo in vstop Hrvaške kot 28. članice v EU, smo za mnenje povprašali naključne mimoidoče. So za ali proti, bodo spremembe, ki jih novo članstvo prinaša za Hrvate, pozitivne, kaj sami menijo o vstopu Hrvaške v Evropsko unijo. Tudi tu smo naleteli na precej takih, ki so sicer z veseljem povedali svoje mnenje, vendar 'brez imena in brez fotografiranja, prosim'.

O zgodovinskem dogodku pa se je razgovoril Ivan Vukmanić, 83–letnik, ki je mimogrede še enkrat vprašal – dodatno preveril, ali sva s fotografinjo Slovenki: »No, da vama razložim. Bolje je delati v Nemčiji, recimo. Tam zaslužiš pokojnino, pa jo potem prejemaš doma. Vedno je bolje delati tam, kjer je denar več vreden, močnejši. Pa potem denar lepo zamenjaš v kune, si iz tega zgradiš hišo, kupiš kmetijo … No, jaz sem brez denarja, za preživetje zbiram steklenice.« Dodal je še, da bi moral biti glede na starost že pokojen. Hitro je še pripomnil, da bi bil zelo vesel kakšne kune, dveh; če ne, pa tudi nič zato. »Za eno kavo …« Kune, dveh nisem imela v denarnici, pa sem mu dala evro. Seveda sem bila v trenutku najlepša, najboljša in sploh super Slovenka.

Na Trgu bana Jelačića je bilo iz ure v uro bolj živahno. Ljudi se je trlo, a kljub temu – kot sem že omenila, ni bilo ravno najlažje dobiti sogovornika. Nasproti sta se namenili hihitajoči gospodični. Poskusila sem srečo. »Ne v Evropsko unijo. Že sedaj nimamo denarja, potem ne bomo imeli evrov.«

Osemindvajsetletni Zagrebčan Ivan Marić dela na projektih Evropske unije. Meni, da je vstop Hrvaške v EU dobra poteza. Predvsem za mlade, s plati študiranja v tujini. »Z vstopom se odpirajo nove možnosti, mladi lahko odidejo na študij v dežele Evropske unije, kar je za njih zanimivo; kako pa bo za nas – starejše, glede na veliko nezaposlenost v določenih deželah same Unije, pa bomo videli. Preden pa bomo Hrvatje dobili evro, mislim, da lahko mine tudi sedem let. Če se obeta kak­šna podražitev? Kaj pa vem … Mogoče bodo sedaj cene nepremičnin kaj rasle, vendar glede na recesijo, se tudi tu verjetno ne bodo spreminjale.«

Ko nasmejana Mizeta Stojanović Šabazi sliši, da sva Slovenki, začne pripovedovati, kako sedaj že 33 let živi v Zagrebu, da je rojena v Hrvaški Kostajnici, študirala je v Varaždinu, delala v Sloveniji. Zaposlena je bila kot tehnologinja v tovarni papirja Radeče, tozd Muflon. Glede Evropske unije je zelo skeptična. »Nič se ne bo zgodilo. Siromašni bomo. Verjetno bomo še večji sužnji dela,« pove Mizeta. Jasmin Rovćen pa je menil: »To z Evropsko unijo je super. Delam v gostinstvu kot natakar in lahko bom odšel delat v tujino – kar si tudi želim. Nemčija je privlačna, Švica tudi, najbolj pa me vleče Anglija. Drugače pa ne spremljam toliko celotnega dogajanja okoli vstopa Hrvaške v Evropsko unijo, bolj me zanima, kaj vstop pomeni zame. Splošno gledano, pa mislim, da bodo sedaj ljudje več potovali in spoznavali preostalo Evropo.«

Upokojenec Ivan Bardek trenutno živi v Offenbachu v Nemčiji. V Trbovljah ima prijatelja. Skupaj sta služila vojsko. »Korektno vam povem. V Evropski uniji je vse lepo in prav, ni pa denarja. Zakoni so, dela pa je vsak dan manj. Ko sem dopolnil šestdeset, sem odšel v pokoj. V Nemčiji sem delal 43 let. V bistvu sem delal v komunističnem, kapitalističnem sistemu, tudi v Evropski uniji in v tistih časih, še pred EU, ko je bila Nemčija še samostojna, je bilo precej več dela. Takrat sem imel delo, zaslužil skoraj 4800 mark, ko pa je prišel evro … Pa še osemsto do tisoč evrov za stanovanje, pa še drugi stroški … V Evropski uniji je tako, kot je, ne cedita se ravno med in mleko.«