Odšel je s trdim (69)

»Lahko pridem, ženska? Me boš crkljala, božala in razvajala?«

Klasičen stavek, ki ga je Aleš ponavljal že pol leta. Včasih je le obrnil situacijo in namesto 'pridem' vstavil 'prideš'. Tatjani se je kar mešalo.

Najprej smo jo spraševali, zakaj se sploh druži z njim, kasneje smo tudi to prenehali. Pustili smo jo, naj stvar spelje po svoje.

Potem je zgodba nekega jutra dobila epilog.

Bil je torek, krepko čez enajst zvečer, ko je pri Tatjani pozvonilo. Aleš se je vračal iz Izole in se mimogrede ustavil (beri: pojavil) še pri njej. Njegov izraz na obrazu ni dopuščal vprašanj 'zakaj'. Sicer se je Tatjana kasneje spomnila, da tako nenapovedan njegov nočni obisk vseeno ni bil, le da ga pač popoldne, ko jo je klical z obale in nekaj pripovedoval v telefon, ni jemala resno.

»Opazila sem, da ga zadnje dni sploh ne poslušam, samo prepirati se mi pač z njim ne da več,« je na jutranji kavici razlagala Tatjana. »Odprla sem mu vrata in napol v snu odtavala nazaj v posteljo. Nadaljeval je v svojem tonu, češ sedaj je tu, jaz pa že na vratih ne kažem nobene dobre volje. Ti povem, da mi je bilo tisti trenutek popolnoma vseeno, kaj si misli. Pred očmi sem videla posteljo.«

Zazvonil je telefon. Pogledala je številko. Ni se oglasila, zavila je z očmi in nadaljevala.

»Čudno sem ga gledala, ko je nag ležal na postelji in zahteval svoje. V trenutku me je prešinilo, da odkar ga poznam, samo zahteva, in da me sploh ne kliče po imenu. Vedno mi pravi ženska.«

Spet je zazvonilo. Spet je samo ošinila ekran mobilnika in zavzdihnila. Prekinila je klic in izklopila zvok.

»Kreten,« je zamomljala, zajela sapo, naredila požirek kave in nadaljevala.

»V glavnem … V tem času je Aleš že ležal na trebuhu in mi nastavil hrbet, češ naj ga 'čohljam'. Vau, je bilo vse, kar sem izustila ob pogledu na njegovo golo postavo in prijatelja, ki se je bohotil in pričakoval svoje. Imela sem srečo. Bil je utrujen in tako je zaspal minuto po tistem, ko se je ulegel. Zjutraj pa se je prizor ponovil. Isti gibi, ista poza, še stavek je bil isti. Še vsa omotičena, s strašnim jutranjim glavobolom, pa še levi jajčnik se je že dva dni oglašal, ker se očitno odziva na vse vrste klim - ti povem Lea, tudi pomislila nisem na seks. Pravzaprav njegovo obliko jutranjega seksa: tu sem, sedaj si me vzemi. Po njegovem bi mu morala biti še hvaležna, da sem sploh deležna njegove družbe. Za posrat, ti povem. Skratka, tip je tako ležal na hrbtu, sončil svoje bogastvo in prav po neandertalsko ponavljal 'no ženska, bo kaj'.«

»No, sedaj se mi pa prosim zlaži, in reči, da nisi spala z njim…«

»Stara, pogledala sem ga, ga prijela za prijatelja, pripomnila, da je res trd, potem pa se obrnila stran in mu rekla, da ve, kje se gre ven. Dvakrat me je vprašal, če resno mislim. Potem sem se spomnila, da moram vsaj zakleniti za njim.«

Nejeverno sem jo gledala. To ni bilo podobno Tatjani. Ji je pa res počil film, da je storila kaj takega.

»In?«

»V ihti se je napravil, nekaj godel in odšel. Saj mu ni drugega preostalo.«

Zasmejala se je.

»Odšel je, stara, in to s trdim. Najprej sem mislila, da bom imela moralnega mačka, pa ti povem, da mi je kar odleglo. Ampak, pazi frajerja ... Takoj popoldne je že klical. Ko je zvonilo že petič, je klical iz druge številke in ker nisem poznala cifre, sem se oglasila. Zanimalo ga je, kaj počnem. Da mene tip vrže iz stanovanja … Ma, Lea, na kraj pametni mi ne pade, da bi sploh še kdaj pomislila nanj.«

»Ljubica moja, ta bo pa rabil pisno …«

»Misliš?«

»Vem.«

Aleš se je sčasoma sicer umiril, vendar je razumel šele, ko se je Tatjana ponavljala že najmanj dvanajstič in tulila v telefon naj 'odjebe, ker ga je sita kot surovega boba, in kaj hudiča mu ni vendar jasno'.