Nepokopani mrtveci

To pot želim najprej navezati na prejšnja mihovanja. V njih sem zapisal tudi tale stavek: »Sporna točka, na kateri se zalomijo njegova (Rožmanova) in domobranska prizadevanja, je v tem, da so orožje za boj proti komunistom vzeli od okupatorja, škof pa ga je celo blagoslovil.« V petek, na dan objave, se mi je po e-pošti oglasil bralec s tole repliko in vprašanjem: »V vašem komentarju zapišete tudi trditev, da je škof Rožman blagoslovil okupatorjevo orožje. Ali morda veste, kdaj in kje oziroma na podlagi katerega vira navajate to trditev?« Pa me je našel. Priznam, da sem to trditev že večkrat slišal in prebral, pa sem jo imel za resnično po načelu: »če nekaj dovolj dolgo ponavljaš, se bo prijelo, četudi je laž«. Škof okupatorjevega orožja ni blagoslovil v liturgičnem smislu, z ustreznim cerkvenim obredom. Formalno torej moja trditev ne drži. Po drugi strani pa drži vsebinsko. Škofova osebna in zelo vidna prisotnost na dveh ključnih ljubljanskih dogodkih (na domobranski prisegi na štadionu, 20. aprila 1944, na Hitlerjev rojstni dan; na vojaški paradi pred uršulinsko cerkvijo, 30. januarja 1945), izpričana na fotografijah, je nekakšen blagoslov vsemu skupaj. Ko se tako pomembna in ugledna oseba pojavi na prizorišču nekega dogodka, ga s tem simbolno potrdi (»blagoslovi«, požegna).

Bralec, ki me je opozoril na mojo napako, je mag. Iztok Petrič, zgodovinar, magistriral z nalogo Slovenska katoliška akcija (Filozofska fakulteta, Ljubljana, 2010). V nadaljevanju najinega dopisovanja me je opozoril tudi na enostranske prikaze škofa v medijih. »Dejansko so skoncentrirani na problem sodelovanja z okupatorjem, nihče pa ne piše o vzrokih zanj … Zanimivo se mi zdi, da se nihče ne ukvarja s seznamom ljudi, na katerem je prek tisoč imen posameznikov in celih družin, za katere je škof Rožman posredoval pri okupatorju. Nekatere mu je uspelo rešiti, nekaterih žal ne. Gre za nekakšen Schindlerjev seznam … Ko pišemo, razmišljamo ali sprejemamo sodbe o Rožmanovem življenju, nikakor ne smemo mimo tega, da je bil duhovnik, globoko predan veri in Cerkvi, kar razodevata Zakonik ljubljanske škofije in Pastoralne inštrukcije, ki jih je izdal v letih pred drugo svetovno vojno. Škof Rožman je večplastna osebnost, ki na verodostojno biografijo še čaka.« Upam, da mi mag. Petrič ne zameri tega javnega navajanja iz najinega zasebnega dopisovanja. Njegovo razmišljanje ima svojo težo, to je treba priznati.

Škof Rožman se je torej vrnil v domovino. Njegova vrnitev je minila dostojno, brez pretirane politizacije. Svetost življenja in posvečenost mrtvih postajata očitno tudi pri nas vse bolj univerzalni vrednoti. Zato je tembolj živo vprašanje, kako je s pokopom in pogrebom tistih, ki so bili izvensodno pomorjeni ob koncu druge svetovne vojne. Bili so »v zemljo skriti«, to drži, pokopani pač ne, vsaj obredno ne. Ker so bili kristjani, je najmanj, kar bi si zaslužili, krščanski pogreb. Pa ga niso bili deležni. Vprašanje njihovega pogreba in primernega spominskega znamenja še vedno ni rešeno. Ne čutim se pristojnega razpravljati o možnostih, kako to vprašanje »tehnično« urediti. O tem že dolgo razglablja pooblaščena državna komisija, politika rešitev odlaga. Na načelni ravni pa je menda več kot jasno, da je treba ta problem primerno rešiti. Škof, ki je te ljudi po svoje nagovoril k odločitvi za domobranstvo, je bil pokopan že drugič in z vsemi častmi. Tisti, ki so jih ukazali pobiti in so sami že pomrli, so doživeli vsak svoj pogreb. Skrajni čas je torej, da pokopljemo tudi nepokopane mrtvece.