Življenje, kot ga ni imel vsak (1)

Včasih, po toliko letih poslušanja različnih zgodb, se mi zdi, da vem že skoraj vse. Da je pravzaprav nemogoče, da bi lahko slišala še kaj drugačnega. A vsakič znova, ko potrkam na nova vrata, ko spoznam novo »usodo«, boleče in trpko spoznavam, da ima življenje toliko različic, da je nemogoče, da bi kdajkoli spoznala vsaj ščepec, kaj šele vse. Takšne misli so me prevevale tudi ob obisku Maksa iz Kranja. Ko sva si stisnila roki, nisem niti slutila, da prijazni gospod s poljanskim naglasom v sebi skriva toliko bridkosti in gorja.

»Doma sem bil v Volaki,« je začel. »Bili smo zelo revni, ata je bil zaposlen pri lesnem trgovcu, ki je imel takrat v lasti celotno območje gozda Blegoša in Pokljuke. Bilo nas je veliko pri hiši, vsako leto se je rodil nov otrok in ko sem bil star devet let, sem šel služit. Še danes se je spomnim, kako je tista gospodinja vstopila v hišo in rekla mami, da bi enega od otrok vzela s seboj. Da mu ne bo v Davči nič hudega. Da bo dovolj jesti. Pa me je zvabila. Tri tedne nisem smel niti pomisliti, da bi šel domov na obisk. Pa tak otrok sem še bil … Ko je napočil dan, da sem jo ves vesel in srečen ubral proti domu, me je že na pragu stisnilo pri srcu. Začutil sem, pa ne vem kako, da so bili veseli, ker me ni bilo, saj so bila za mizo ena lačna usta manj. Pa smo se otroci med seboj dobro razumeli. Tudi ata je prišel domov, a le čez nedeljo, težko smo čakali, da je odšel nazaj, bali smo se ga, ker nas je rad kaznoval. Včasih celo grdo kaznoval, pa sploh nismo vedeli, zakaj. Da bi nas pohvalil, nam kaj lepega kdaj rekel – kje pa! Če je bil doma, si tudi govoriti nismo upali. Sploh pa, če je kdo prišel na obisk. Biti smo morali pri miru, tiho kot miške. Zmeraj nam je naložil kakšno delo, naša dolžnost je bila, da smo hodili po drva v gmajno. No, da sem pošten, enkrat se pa le spomnim, da nas je pohvalil, ko smo z njimi napolnili drvarnico. Drugače se je rad bahal, zelo korajžen je bil, močan, vsi so se ga bali. Mama je bila reva, predobra za ta svet. Vsak mesec enkrat je oče pripeljal koruzno moko, ki jo je ob toliko lačnih ustih hitro zmanjkalo. Na njivici, ki jo je mama obdelovala, je zrasel krompir, ki nikoli ni »preživel« zime. Prej smo ga pojedli. Zelje smo imeli za kosilo in še za večerjo. Poleti smo nabirali borovnice, a kaj, ko so nas kmetje, če so videli, da se potikamo po njihovem, hitro nagnali. Jabolk doma nismo imeli, če je mama kakšnega kje dobila, ga je shranila za ata. Spominjam se, ležali smo na peči, zadrževali smo dih in sline so se nam cedile, ko smo ga gledali, kako jih je jedel. Niti črhniti si nismo upali. Ko je vstal in odšel iz hiše, smo planili na tla in pobirali obgrizke, ki so ostali za njim.«

Maks pravi, da se nam danes niti ne sanja, kaj se pravi biti lačen. Otroci so dneve in dneve razmišljali le o tem, kako bi se lahko najedli. Spominja se mame in bolečine, ki se je nenehno zrcalila v njenih očeh. Vedela je, kaj se dogaja v dušah njenih otrok, a jim ni mogla pomagati.

Hudo je trpela, ker jim ni imela kaj dati. Včasih je tudi jokala. A ne pred otroki, kot da bi ji bilo nerodno.

»Oče je bil surov do nje in otroci nismo niti slutili, kaj sta imela med sabo,« doda Maks otožno.

Ko ga pobaram o sosedih in o tem, ali ni bilo nobene solidarnosti med njimi, skomigne z rameni in zmaje z glavo.

»Saj smo se razumeli med seboj,« nadaljuje, »a kaj, ko so oni morali misliti tudi nase. Nikoli niso dovolili, da bi otroci karkoli pobirali na njihovem. Še jabolk ne, kaj šele kaj drugega. Spominjam se ene kokoši, nekoč sem jo videl, da je v travi znesla jajce. Do večera, ko sem vedel, da me ne bo nihče opazil, se ga nisem upal iti pobrat.«

Najin pogovor se je spet »vrnil« v Davčo. Z grenkobo v glasu pripoveduje o tem, kako so se sanje, da bo kaj bolje, hitro razblinile. Kruha je bilo bolj malo, pa še tisti, ki je bil, je bil tak, da ga je praskal po grlu. Mleko so tudi po trikrat posneli, da je dobil, ko je šel na pašo, malo obarvane vode, ki je bila čudnega okusa.

»Raje sem vodo pil, po pravici povem. Pa ni bilo lahko pasti tam gori, kjer je bilo ogromno skalovja, prepadov, ozkih steza. Vsak dan sem hodil mimo bajte, v kateri je živel žleht možakar. Imel je njivo, kjer je rasel fižol. Nekoč nisem bil pozoren in so koze ušle med preklje. Srce mi je trepetalo, ko sem se zapodil za njimi in jih nagnal nazaj na pašo. Bajtar pa me je pričakal, lepo v zasedi, in me tepel, tepel, tepel …«

Maks za trenutek umolkne, kajti hlipanje mu zadrgne grlo. Spomini na tiste trenutke so bili še zmeraj zelo živi in zelo boleči.

»Nikogar nisem imel, da bi mu, otrok, kakršen sem bil, kaj potožil. Če bi se vrnil domov, bi me ata napodil nazaj. Gospodar in njegova žena pa sta se vedno bolj kregala, tudi zaradi hčerke, ki je imela graničarja. Še ponoči nisem imel pred njima miru, zato sem se s tople peči, hočeš, nočeš, preselil pod streho. A sem prišel z dežja pod kap. Pozimi je skozi špranje na strehi name neslo sneg, pihalo je, zeblo me je tako, da ne znam povedati. Bilo je grozno in ne smem se spomniti, kako sem trpel.«

(Se nadaljuje)