Para olimpijada - prihajam!

Darko Đurić je 21-letni mladenič iz Gorenjske, študent na fakulteti za šport in uspešen plavalec, ki se lahko pohvali z že izpolnjeno normo za paraolimpijske igre v Londonu 2012. Ob tem, ko je že od rojstva invalid brez nog in leve roke, živi normalno in polno življenje in je s svojim optimizmom lahko za zgled drugim.

Darko se je rodil v Mariboru, kmalu po rojstvu so ga prepustili socialni službi. Ko je bil star dve leti, so ga k sebi vzeli Debeljakovi iz Podbrezij, kjer živi še sedaj. Osnovno šolo je končal v Naklem, ekonomsko gimnazijo v Radovljici, sedaj pa študira na fakulteti za šport. Je tudi aktiven plavalec, ki tekmuje v konkurenci invalidov in ima že izpolnjeno normo za paraolimpijske igre v Londonu leta 2012.

Kakšno je življenje brez nog in roke? Je kaj lažje, ker vas to spremlja že od rojstva?

»Zagotovo je lažje, saj sem se na takšno življenje privajal postopoma, nikoli tudi nisem imel težav s sprejemanjem invalidnosti. Bil je tudi kakšen krizni trenutek, a nikoli ne zaradi moje invalidnosti, ampak so bili razlog trenutni neuspehi. Krize sem hitro prebrodil, probleme sem vedno reševal z optimizmom.«

Kako zgleda vaš vsakdanjik?

»Nič posebnega: predavanja, trening v vodi, trikrat na teden tudi vadba v fitnesu … Dneve preživljam tako kot večina.«

Kdo vam največ pomaga pri opravilih, ki jih sami ne zmorete? Kaj vam najbolj otežuje življenje?

»Vsekakor je družina tista, ki mi je vedno stala ob strani. Debeljakovi so mi omogočali, da sem se čim lažje vključeval v življenje in družbo. Tako je oče tudi organiziral dobrodelno akcijo za nakup predelanega avtomobila, ki stane kar okoli šestdeset tisoč evrov. S tem avtomobilom se že dobro leto samostojno in varno vozim. Zagotovo sem v gibanju bolj omejen, ampak vedno sem našel način, da sem se navadil biti samostojen.«

Ste polni optimizma, veselja, upanja, zagona … Kako vam to uspeva?

»Doma so me vedno vzgajali z ljubeznijo, domače okolje je bilo zmeraj polno veselja. Tega sem se nalezel, tudi po naravi sem zelo optimističen, energičen. Mogoče je tudi to razlog, da se z lahkoto soočam z vsakdanjimi problemi.«

Občudovanja vredno je že to, da trenirate plavanje. Svoj talent in športni duh ste že večkrat potrdili z odličnimi rezultati. Kako vam to uspeva?

»Plavanje treniram že štiri leta. Tri sezone sem treniral v Radovljici, sedaj pa zaradi študija plavam v Ljubljani. Nastopil sem že na velikih tekmovanjih, evropskem prvenstvu v dolgih bazenih ter na svetovnem prvenstvu v kratkih in dolgih bazenih. Na vseh teh tekmovanjih sem se uvrščal v finale, doslej najboljše uvrstitve so tri peta mesta na svetovnem prvenstvu v kratkih bazenih v Rio de Janeiru leta 2009. Za največji uspeh štejem, da sem že dobro leto pred paraolimpijskimi igrami v Londonu izpolnil vse norme za nastop.«

Kateri dosežek vam največ pomeni?

»Največ mi pomeni zadovoljstvo ob tem, da lahko plavam in da tudi kot invalid lahko pokažem, da gibalno morda le nisem tako omejen, kot se zdi na prvi pogled. Od olimpijade pričakujem, da se uvrstim v finale vseh treh disciplin, v katerih bom plaval - na 50, 100 in 200 metrov prosto.«

Koliko truda, časa in energije ste namenili plavanju?

»Težko rečem koliko, a vsi ti uspehi so rezultat vzgoje, stimulativnega okolja, volje, pripravljenosti domačih, trenerjev, vseh, ki skrbijo za razvoj športa invalidov …«

Verjetno bi vam kakšna dodatna finančna pomoč prišla še kako prav. Kdo vas finančno podpira?

»Trenutno nimam nobenih sponzorjev. Tekmovanja in treninge mi financira Zveza za šport invalidov Slovenije - Paraolimpijski komite, druge stroške pokrivam sam oz. domači. Kakšen sponzor bi mi prišel prav, še bolj bi se lahko posvetil treningom.«

Cilji, želje za prihodnost?

»Najbližji cilj je osvojitev medalje v plavanju na 50 metrov delfin na evropskem prvenstvu julija v Berlinu, najpomembnejši cilj pa je nastop na paraolimpijadi.«