Plaz ju je spravil ob ljubi dom

Francka in Blaž Kožuh sta v neurju, ki je v začetku novembra pustošilo po Sloveniji, izgubila dom. Njuna hiša v Breznici pod Lubnikom stoji na plazu, zaradi česar so v njej zazevale velike razpoke.

V začetku novembra je tri dni nezadržno deževalo, v hiši pa je tako pokalo, da sta bila zakonca Kožuh vsa iz sebe, kaj se bo zgodilo. »Poklicala sva zeta Janeza Štalca, ki je dejal, naj zapustiva hišo, to pa so potrdili tudi pri civilni zaščiti v občini, ki jo je zet takoj obvestil,« se črnega dne v novembru spominjata Francka in Blaž Kožuh. Poveljnik civilne zaščite v Škofji Loki Nikolaj Kržišnik je odredil izselitev. Kožuhova sta zapustila dom, ki sta si ga v treh desetletjih zgradila in opremila, da je bil kot iz pravljice. Pri njiju so se vedno radi ustavljali prijatelji in tudi drugi ljudje, ki so hodili na Lubnik, posebej dobri prijatelji so bili škofjeloški gorski reševalci. Francki in Blažu je hudo tudi zato, ker vsem tem ne bosta več mogla ponuditi gostoljubja.

»Leta 1930 je oče zgradil hišo. Ko sva jo pred desetletji podedovala, sva jo začela obnavljati. V vseh letih ni bilo videti, da je kaj narobe, ob novembrskem neurju pa se je izkazalo, da hiša stoji na plazu, ki se je premaknil, v hiši pa so se začele pojavljati nevarne razpoke. Rekli so nama, da v njej ni več varno živeti in da jo morava zapustiti,« je povedal Blaž Kožuh. Streho nad glavo sta našla pri hčerki Tatjani v Dolenji vasi. »Hvala, ker si nama dala streho nad glavo, se je mož vsak dan s solzami v očeh zahvaljeval hčerki. Hvaležna sva, da lahko nekaj časa živiva pri hčerkini družini, toda tu gostujeva, ni najin lastni dom. Ko je hčerka izdelovala adventne venčke, sem jokala za najinim domom, tudi pri jaslicah bo najbrž tako,« je pred tedni, ko smo obiskali Kožuhova v Dolenji vasi, s solzami v očeh pripovedovala Francka. Rada bi se vrnila v Breznico, toda v njuni hiši ne bo več mogoče živeti. Kožuhova pogrešata svoj dom, ki sta ga gradila tri desetletja. »Dve generaciji sta garali za to hišo, moževe tete so s koši nosile skale zanjo. V njej dolgo ni bilo vode. Če bi vedela, da bo hišo ogrozila prav voda, bi se pokojna tašča kar v grobu obrnila,« Francka kar ne more pozabiti truda, vloženega v gradnjo hiše. Ko sta gradila, si nista privoščila dopusta, sama sta delala malto, Franckin brat je prišel izdelat fasado prav z Dunaja. Tudi on je bil prizadet, ko je slišal za njuno tragedijo.

V hiši sta živela zadnje desetletje, odkar sta upokojena. Francka je bila zaposlena v Odeji, Blaž je bil gasilec in pozneje hišnik v gasilskem domu, kjer sta stanovala, preden sta si ustvarila lasten dom.

Ko sta zapuščala zaradi plazu opustošeni dom, v katerem je bilo nevarno prebivati, so jima pomagali svojci, sosedje, gasilci. Pohištvo sta shranila pri sosedih, kurilno olje, ki sta ga naročila spomladi, je vzela prijateljica. Iz opustošene hiše bi rada rešila okna, vrata, radiatorje, saj je vse še kolikor toliko novo. Kuhinjska vrata pa so bila povsem nova. »Samo še ta vrata montiramo, potem pa se dela zaključijo in bova v hiši le še uživala,« sta mislila Kožuhova, a kruta narava jima je prekrižala načrte.

V hiši so se razpoke v stenah nenehno večale. Krušna peč je za deset centimetrov odstopila od stene, v dnevni sobi so zazevale tolikšne razpoke, da se je skoznje videlo v sosednjo sobico, pod je bil nagnjen. V hišo sta se občasno še vračala po pošto in vsakokrat jima je bilo težko pri srcu. Iz njune hiše na pobočju Lubnika se je videlo daleč naokoli, pozimi si lahko opazoval smučarje na Krvavcu, je dejal Blaž. Kožuhova v tej hiši ne bosta živela nikoli več, na tihem pa upata na vrnitev v Breznico in si želita, da bi bilo mogoče tam zgraditi manjšo montažno hišo. Z nizkima pokojninama pa bo težko, se zavedata Kožuhova.

V Škofji Loki so se na stisko zakoncev takoj odzvali: občina, Rdeči križ, Karitas, civilna zaščita, center za socialno delo. Občina je Kožuhovima ponudila enosobno stanovanje na Trati. Humanitarni organizaciji zbirata denar, da bosta nesrečna brezdomca lažje prišla do novega doma. Pred prazniki je župan Miha Ješe pozval občane, naj bodisi darujejo humanitarnim organizacijam za dom Kožuhovih in si na ta način olajšajo plačilo dohodnine, bodisi za ta namen nakažejo denar, ki bi ga sicer potrošili za pirotehnična sredstva.

Preden sta Kožuhova minuli teden prejela odločbo občine o dodelitvi začasnega stanovanja, pa sta že dobila in tudi sprejela drugo ponudbo. Stanovanje v hiši pokojnih staršev jima je ponudila gospa (ne želi biti imenovana), ki ju oba dobro pozna in je o svojem motivu za to plemenito dejanje dejala: »Zdi se mi pomembno pomagati človeku v stiski. Ker imam prazno stanovanje in poznam Blaža in Francko, obupana zaradi znanega dogodka, sem se odločila, da jima pomagam. Rekla sem jima, da bosta sedaj videla, da so ljudje tudi pripravljeni pomagati in da včasih presenetijo. Sebe sem vprašala, kako lahko jaz pomagam, in odgovor sem dobila takoj. Ko sem se vrnila domov, sem mojo namero, da jima ponudim stanovanje, preverila še pri ostalih družinskih članih in vsi so bili za. Ko sta si ogledala stanovanje in sem videla njuno zadovoljstvo, sem dobila potrditev moje pravilne odločitve. Ne samo da sem njima polepšala dan, polepšala sem ga tudi vsej moji družini.«

Božič in novo leto bosta zakonca Kožuh preživela še pri hčerkini družini v Dolenji vasi, takoj po novem letu pa se bosta preselila v ponujeno stanovanje. Plemenita poteza omenjene gospe pa je lahko spodbuda tudi drugim ljudem, da pomagajo Francki in Blažu. Tako kot pravi naša sogovornica, bodo tudi sebi polepšali praznike!