Zvoni za zadnji krog

Ravno navadim se življenja brez politike in že imam v nabiralniku obvestilo, ki me vabi na volitve za predsednika republike. Čast je dobiti tako obvestilo in vabilo. Vedno, ko se lotim politike, v podzavesti prenesem to na športno igrišče. Volitve so politični postopek, med katerim naj bi vsi, ki imajo volilno pravico, oddali svoj glas. Šport pa je igra, ki tudi vedno rabi zmagovalca. Torej, oba rabita zmagovalca, da bi vedeli, kdo je najboljši v tistem, za kar se poteguje. Razlika je le v tem, da so volitve državljanska pravica in dolžnost vsakega državljana, kar pa bi težko rekli, da to velja za šport in rekreacijo.

Kako se vedno ujamem v nerazumnih razmišljanjih … Mogoče se ne bi, če bi ne slišal nekaterih tarnati, kako nizka volilna udeležba je bila. To naj bi pomenilo, kako slabo opravljamo svojo državljansko dolžnost. Niso pa pomislili, da polovica republike muke muči z lastnimi življenji, ker jim je vodna ujma odnesla vse ali vsaj polovico tistega, kar imajo. In zdaj si jaz predstavljam, da ubogi nesrečnik, ki mu je voda zalila celo klet, med izsuševanjem, med kidanjem blata s parketov, keramike, laminatov, itisona, tapisona … sname škornje, odloži lopato in vedro, se preobleče v 'tagmašni gvant', ki je na srečo suh, in gre na svoje volišče volit nekoga, ki bi mu v takih priložnostih moral stati ob strani in ne pozirati na ekranih in obljubljati, kaj vse bo naredil, če obkroži njegovo ime. Če bi zaradi izrednih razmer prestavili volitve, bi bila na tistih prestavljenih najbrž stoodstotna udeležba. Če bi ob koncu prvega kroga vsaj eden od kandidatov rekel, da je bila nizka volilna udeležba verjetno zato, ker je polovica ljudi v državi »pod vodo« (dobesedno), bi ta v drugem krogu močno okrepil svoj volilni račun. Pa se ni nobeden spomnil. Prvi favorit je celo v prvi izjavi dejal, da je nizka udeležba odraz stanja duha, ki trenutno vlada v državi. S tem je mislil na leve in desne, ki se še danes ločujejo kot »partizani in Nemci«.

In preden obkrožim svojega favorita za zlato medaljo, se spomnim, da sem le nekaj pa ujel v vseh teh predvolilnih soočenjih. Tisti najbolj delavni je dejal, da je najtežji poklic prav poklic predsednika vlade republike in takoj za njim gozdarski poklic. Ne vem sicer, ali je med več kot štiridesetimi poklici opravljal tudi novinarskega. Ker, če bi ga, bi verjetno namesto tistega prvega dal novinarskega, tako da bi bili novinarji in gozdarji z ramo ob rami. Novinarski je res zahteven, težak in nehvaležen kruh, vse, kar »oni tam gor« pos…, morajo novinarji zvohati, vedeti, videti, poslušati in o tem poročati nam, da bi mi vedeli, kaj vse počnejo zato, da si zaslužijo našo pozornost. Novinarji bi morali kasirati vsako politikovo laž in bi precej več zaslužili kot sicer. No, obkrožil sem ime in priimek, zložil list in ga potisnil v skrinjico. Odkorakal ven in se vprašal, zakaj sem to storil. Odgovor je najbrž preprost, za domovino in za boljši jutri in zato, da nekomu omogočim lepo službo.

In potem se spet vprašam, kaj si misli tisti nesrečnik ne daleč od mene, ki še vedno v vedrih nosi blato iz hiše in ima še vedno solzne oči in mu je predsedniška dirka zadnja v mislih in ki je tako jezen, da bi znal marsikaj prekleti, če bi se mu pred obličje prikazal eden od kandidatov. Vse več je takih, ki bi morali v novem predsedniku videti novo upanje in ne samo novi stari obraz. Enako kot to pravijo za šport, ljudem dati kruha in iger in boš imel mir. Zlahka. Vendar to ne deluje, dokler ljudem ne daš bolj resnega upanja, takega, ki ti ga lahko da samo predsednik. Zaradi dveh bivših smo šli v vojno, zaradi teh novih pa ne vem, če bi kdo šel. Enako kot ne gremo gledat tekme, če vemo, da ne bo kaj za videti, kajne? Volil sem in se še enkrat odločil, da je bolje tekmovati na športnih igriščih kot pa na političnem poligonu. Da ni dobro imeti svojega moštva med politiki. Večina jih ne zna igrati, nimajo v sebi nobenega šarma, ne gušta, ne občutka, vse gre na silo in z glavo skozi zid za vsako ceno. V športu pa vemo, kdo tako igra, kajne? Tisti, ki ne zna ali ki goljufa. Časi so pa taki, da ljudem to že preseda in postaja dolgočasno. In spet imamo v finalu dve moštvi, ki ne obljubljata nobenih sprememb na bolje. No, če sem optimističen, upam, da ne bo šlo na slabše, pa kdorkoli že zmaga. Pa gre lahko še slabše?