Martinovo - jesenski pust

Kranj – V nedeljo bo Martinova nedelja v čast godu tudi med Slovenci zelo čaščenega svetnika svetega Martina, škofa iz francoskega mesta Tours. Kar precej Slovencev nosi njegovo ime, njemu pa so naši predniki posvetili nad 70 cerkva. Martinov praznik je veseli dan. Nekateri mu pravijo kar »jesenski pust«. Raziskovalci življenja svetnikov in starih običajev sklepajo, da je praznovanje Martina nadaljevanje poganske tradicije zahvaljevanja za dobro letino, kamor je sodilo tudi zorenje mošta v vino. Svetemu Martinu se je pridružila tudi maščobna gos, ki naj bi bila v starih časih daritvena žival in je bila zadnja obilna jed pred začetkom adventnega posta. V življenju svetnika Martina gojenje trte ni imelo posebne vloge, čeprav je kot škof v svoji škofiji spodbujal vinogradništvo. Praznik sv. Martina še danes šteje za konec dela na polju in za začetek priprav na zimo. Včasih so na ta dan deklam in hlapcem izplačevali plače, najemali nove in plačevali davke. Zato ni čudno, da so ga za zavetnika izbrali vojaki, konjeniki, kovači, orožarji, tkalci, vinarji in gostilničarji.

Martin, rojen leta 316 ali 317 v tedanji Sabariji ali v današnjem Somobotelu na Madžarskem, je vzor dobrega človeka. Njegov oče je bil poklicni vojak in to je zahteval tudi od svojega sina Martinusa, kar v prevodu pomeni »mali Mars«. Popisovalci njegovega življenja so zapisali, da ga je neke mrzle noči v kraju Amiens pri Parizu, kjer je bila njegova enota, pred mestnimi vrati premraženi berač prosil za dar. Ker ni imel pri sebi ne hrane ne denarja, je svoj vojaški plašč prerezal na dvoje in polovico izročil beraču, da se je ogrel. Legenda pravi, da se je naslednjo noč v spanju Martinu prikazal Jezus, oblečen v polovico njegovega plašča. Zato Martina pogosto upodabljajo, kako sedeč na konju z mečem reže svoj plašč. Ko je zapustil vojaščino, je odšel v samoto in nato v samostan. Zaradi priljubljenosti, skromnosti in dobrote so ga v Toursu leta 371 ali 372 izvolili za škofa.