1968: čas upora, upanja in domišljije

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 22. november 2020 / 17:36

»Tisto obdobje po letu 1965 je bilo nekaj posebnega: na fakultete je vstopala generacija, rojena po vojni. Generacija, ki je odraščala ob vsakodnevnem zagotavljanju, da se grozote druge svetovne vojne ne smejo nikoli ponoviti, in v prepričanju, da se res ne bodo ponovile. Na drugi strani pa so bili v večini držav na oblasti generali zmagovitih armad ali njihovi režimi, od Eisenhowerjevega v ZDA, De Gaullovega v Franciji, Stalinovega v Rusiji in v vseh državah vzhodnega bloka do Titovega v Jugoslaviji. To sta bila dva povsem različna svetova. Na eni strani trda roka polvojaških režimov, ki je ves čas sledila zavesti, kaj 'se mora', na drugi strani neorganizirano sledenje tistemu, kar 'smo hoteli': normalno življenje. Na eni strani mrzla jesen utrujene generacije, ki ni več našla moči za razumevanje novega časa in nove generacije, na drugi razposajena pomlad nove generacije, ki sicer ni natančno vedela, kaj hoče, je pa znala artikulirati, česa noče. Zato je svoje sanje strnila v poetično parolo: bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče! Konflikt teh dveh svetov je bil neizbežen. Na začetku so ga porajali predvsem nesporazumi, saj stara generacija ni mogla razumeti, da nočemo njihovega sveta, njihove organizacije družb, njihovega vsakodnevnega 'moramo', njihove težko priborjene 'svobode', njihove oblasti. Hotela je verjeti, da hočemo (prevzeti) oblast, da nas nekdo 'od zunaj' vodi in usmerja. V resnici smo hoteli še mnogo več: hoteli smo drugačen svet, ki ne bo imel zadaha po komisu in neumitih telesih; hoteli smo več prostora, kaj 'več', hoteli smo ves prostor, vso svobodo za 'misliti drugače', za oblačiti se drugače, za peti drugačne pesmi, za ljubiti se na soncu, ne na skrivaj v temnih nočeh. Več svobode za drugačne misli, vso svobodo za nov pogled na svet, za novo filozofijo življenja …« (str. 245–246)

Ta imenitna knjiga, ki jo je izdala Znanstvena založba Filozofske fakultete UL, je zbornik, v njem s svojimi prispevki sodeluje cela vrsta avtorjev. Izbral sem odlomek iz zapisa Emila Milana Pintarja. Ponosen sem, da sem na naš »Filofaks«, ki je bil epicenter dogajanja, prav v tistih letih prišel tudi sam. Hkrati pa moram priznati in obžalovati, da v času, ko je dogajanje doseglo svoj vrhunec z zasedbo Aškerčeve ceste, 14. aprila 1971, nisem bil zraven. Bil sem pred maturo na Gimnaziji Poljane in se ne spominjam, da bi mi tisti dan minil kaj drugače od drugih. Pa ni bilo daleč stran …