Od vode k vinu

V začetku tega tedna, zlasti v ponedeljek, 5. novembra, je bilo pol države pod vodo. A to ni bila tista voda, ki je najbolj zdrava naravna pijača. Bile so velike in kalne vode, ki so nekatere ljudi in njihova domovanja dobesedno preplavile in marsikaj tudi odplavile. Čez poletje smo se pritoževali, da se je ta dolina šentflorjanska povsem izsušila, zaloge podtalnice so upadle kot že dolgo ne. Še sveti Florijan je bil v skrbeh, kako se bo gasilo, če vode ne bo? No, nazadnje nas je pa zalilo. A ne tako hudo, kot je nekaj dni pred tem vzhodno obalo ZDA, ko so morali zaradi posledic divjanja orkana odpovedati celo sloviti newyorški maraton, neurje pa je nemara pripomoglo tudi k vnovični zmagi predsednika Obame in poplavi navdušenja nad njo.

Poplave nas vedno znova razburijo, a brž, ko voda odteče, nanje tudi pozabimo. Ta konec tedna tudi sicer ne bo v znamenju vode. To pot bo vse v znamenju vina. Prišel bo sveti Martin, iz vode naredil bo vin'. Ta Martin res ni kar tako, vsako leto znova mu uspeva tisto, kar je Kristusu le enkrat, na svatbi v Kani Galilejski, ko je iz vode naredil vino. No, Martin je bil sprva le človek, svojo svetniško moč ima gotovo po Kristusu, ki je bil na tisti svatbi bogočlovek. Pri pretvorbi vode v vino se sicer ne zgodi noben čudež, gre za kemični proces, ki ga zna opisati vsak spodoben kemik. Če pa na vso reč pogledamo filozofsko, vidimo, da se pri tej kemični pretvorbi zgodi nekaj posebnega, povezanega in prelomnega obenem. Mošt in vino sta tako različni pijači, da lahko rečemo, da imata različno substanco (podstat). Pri spremembi mošta v vino se zgodi t. i. transsubstanciacija (spremenjenje podstati), skrivnostna pretvorba znotraj iste tekočine. Transsubstanciacija je pojem, ki povzema tisto, kar je Kristus naredil med zadnjo večerjo, ko je bistvi kruha in vina spremenil v bistvi svojega telesa in krvi. In prav ta čudež krščanski duhovniki že 2000 let obnavljajo pri mašni daritvi. To nedeljo bo posebej slovesna mašna daritev v žirovski fari, katere zavetnik je sv. Martin, hkrati bodo počastili tudi stoletnico njemu posvečene farne cerkve.

Martinova nedelja 2012 bo tudi v znamenju volitev predsednika republike. Letošnje so dvakrat simbolne. Enkrat zato, ker je vloga predsednika republike le simbolna, po drugi zato, ker bodo te volitve same po sebi simbolne. Simbolno se bo na njih odločalo o vprašanju, za koga smo, katera politična stran naj vlada tej državi? Leva ali desna, rdeča ali črna? Janez Stanovnik, nekdanji oče naroda, je zatrdil celo, da bodo te volitve plebiscit! Da bodo posredno odgovorile na vprašanje, kdo je boljši – njegov favorit Zoran Janković ali njemu nasprotni Janez Janša … Bojim se, da ne bo nič od tega, da ne bo po volitvah nič boljše, ne glede na to, kdo bo zmagal. Te volitve bi res nekaj pomenile samo v primeru, če bi se tudi vanje vmešal sveti Martin s svojo čudodelno močjo. Naša politika je namreč v celoti vodena (z naglasom na e) in potreben bi bil pravi čudež, da bi se ta usmrajena vodenost spremenila v žlahtno vinskost. Tisto, kar rabimo, je politična transsubstanciacija, spremenjenje podstati naše politike, po kateri bi se ta vrnila k svojemu prvotnemu poslanstvu – k služenju interesom ljudstva in ne le interesom vodilnih posameznikov in njihovih političnih strank.

Zorenje mošta v vino se ne zgodi čez noč, je proces, ki traja. Podobno tudi v politiki ni mogoče pričakovati, da bi se spremenila čez noč ali na enih volitvah. Rabi svoj čas. Ko bi dobili vsaj kako znamenje, da se to zorenje v politiki že dogaja. Ga zaznate? Jaz ga, žal, ne.