Iz starih časov: Tri dni po sodnem dnevu

Tudi v pismu, ki ga je pisal 5. maja 1575 iz Derendingena deželnemu glavarju, deželnemu oskrbniku, odbornikom in blagajniku v Ljubljano, je lepo razviden Trubarjev način poslovanja.

»Blagorodni, plemeniti, hrabri in častiti, milostni, zapovedujoči, ljubljeni gospodje. Od Očeta želim po njegovem ljubljenem Sinu v moči Svetega Duha nenehno vašim milostim moči in oblasti, milost, mir, edinost in vse dobro hkrati z vso mojo vdano voljno službo ter jim sporočam, da mi je častitljivi gospod Mihael Klaus, po rodu iz Celja, rimsko cesarskega veličanstva dvorni lekarnar, moj dragi svak, pred petimi leti, ko je bil še v Augsburgu, posodil in izročil sto goldinarjev, enakovrednih zlatim tolarjem. Z njimi sem povsem dozidal svojo hišo in dokupil zapuščen vinograd. Obljubil pa sem, da mu teh sto goldinarjev vrnem v dveh letih in hkrati poravnam škodo, ki jo je utrpel. Vendar zaradi velike in dolgotrajne draginje in velikih vsakodnevnih izdatkov, ker sem svoji hčerki dal za poročno darilo sto goldinarjev, sinova dal obleči in enega magistrirati in sem razen tega v svojih treh dolgotrajnih in smrtnih boleznih porabil veliko denarja, nisem doslej mogel poravnati omenjenega dolga. Ker pa sem dobremu gospodu Klausu ustno pred dvema letoma, ko je bil osebno pri meni, in potem še pisno obljubil, da bom zanesljivo to leto hvaležno plačal dolg, vendar brez odškodnine (to mu bom namreč tri dni po sodnem dnevu poravnal), zato moja ponižna in iskrena prošnja vašim milostim, moči in gospostvom, da blagovolite glede moje provizije, ki bo zapadla zadnjega junija, namreč sto tolarjev, naročiti vašemu gospodu blagajniku ali knjigovodju gospodu Juriju Seyerleju, naj jo na podlagi mojih računov izplača. On bo potem sto goldinarjev izročil po zanesljivem slu omenjenemu gospodu Klausu na Dunaju na podlagi mojih pisem, ostalih šestnajst goldinarjev in štirideset krajcarjev pa bo dal gospodu Andreju Marschallu, usnjarju in meščanu v Ljubljani, kateri mi je nekoč toliko denarja tukaj pustil. Kristus Gospod naj povrne to dobro delo v tem in onem življenju, amen.« »Odškodnine« (danes bi rekli obresti) za posojila, ki jih je dobil, Trubar torej na tem svetu ni bil pripravljen plačevati, zavezal pa se je, da jo poravna »tri dni po sodnem dnevu«.

Hkrati je bil dober do tistih, ki jim je denar posojal. Jurija Dalmatinu, denimo. »Omogočil sem mu bakalaureat s svojimi desetimi goldinarji in mu jih tudi podaril. Potrebuje pa še 30 goldinarjev za magisterij, ki mu jih tokrat ne morem posoditi, še manj darovati, ker moram svetovati in pomagati tudi drugim študentom iz Kranjskega in iz drugih krajev, iz Kemptena, Rothenburga ob Tauberi in iz Nürnberga. Poleg tega sem si sam izposodil za zidanje sto goldinarjev od nekega peka v Tübingenu in sto od gospoda Mateja Hauga.« Ker torej Dalmatinu sam ni mogel pomagati, se po pomoč obrača na že zgoraj naštete deželne gospode v Ljubljani in priporoča Dalmatinovo prošnjo v ugodno rešitev (v pismu iz Derendigena, 17. junija 1569). (Vir: Pisma Primoža Trubarja, uredil Jože Rajhman, izdala SAZU, Ljubljana 1986.)