Partnerstvo za razvoj

Stara modrost uči, da so v vsakem dolgoletnem partnerstvu tri obdobja: 1. On govori, ona pozorno posluša. 2. Ona govori, on pozorno posluša. 3. Oba govorita, sosedje pozorno poslušajo.

Slovensko gospodarstvo ne more zajeti sape za nov razvojni krog, saj bančni sistem ne deluje. Bonitetne ocene so za Slovenijo in njene banke vse nižje in denar za razumno ceno slovenskim podjetnikom preko bank praktično ni več dostopen, opozicija pa se dela norca in zavrača vpis zlatega pravila v ustavo. V obdobju Pahorjeve vlade zapravljen ugled, zamujene razvojne priložnosti in nakopičeni dolgovi bodo v prihodnjih mesecih še bolj izstavili račun, ki ga bomo plačevali vsi. Slovenija je zato to jesen mednarodni dokaz za veljavnost definicije optimista iz Murphyjevega zakonika: »Optimist je samo človek, ki mu niso znani resnični podatki.« V takih razmerah bi morali stopiti skupaj in oblikovati novo Partnerstvo za razvoj.

Partnerstvo za razvoj med vlado (pozicijo) in opozicijo je v Sloveniji z nekaj smisla za humor potrditev zgornje modrosti o obdobjih partnerstva. Začetki segajo v čas prve Janševe vlade. Takrat sem to kot poskus konstruktivne povezave v korist razvoju pod prav tem imenom (»partnerstvo za razvoj«) predlagal na povolilnem posvetu SDS takoj po novem letu 2005. Sprva ni bilo ravno veliko navdušenja, a že po mesecu dni je takratna opozicija prejela uradni predlog vlade za sodelovanje pri pospeševanju gospodarskega razvoja v okviru Partnerstva za razvoj, in ga sprejela. V času Pahorjeve vlade je bilo ravno obratno: opozicija je sama ponudila sodelovanje v okviru partnerstva za razvoj, a ga je takratna vladajoča garnitura zavrnila. Potem ko sta bili na ta način nekako izkoriščeni prvi obdobji partnerstva, je že iz zgoraj navedene modrosti jasno, kje smo sedaj: govorita pozicija in opozicija, sosedje pa nas pozorno poslušajo. Vendar prav zato, ker pozorno poslušajo, ne mečejo vseh v isti koš. Cela vrsta najbolj uglednih strokovnjakov za področje ekonomije in razvoja, od generalnega sekretarja OECD Gurrie na Bledu do vrhov Evropske unije, so naslovili pozive na opozicijo, naj podpre prizadevanja sedanje koalicije pod vodstvom SDS, da znova požene razvoj v Sloveniji. K večji enotnosti pri premagovanju gospodarske krize je že prej pozval tudi ambasador ZDA v Sloveniji g. Joseph A. Mussomeli. Dobronamerni pozivi k dogovoru vseh strani v politiki je pri radikalnem delu tranzicijske levice naletel na prav komičen odziv. Od Dražgoš do Murgel je odmevalo, da »nam nihče ne bo solil pameti, ker tujega nočemo in svojega ne damo …!«. Za do solz nasmejati je bilo dejstvo, da radikalni tranzicijski levičarji sploh niso opazili, da pomeni njihovo početje dobesedno uresničevanje znane zgodbe o Butalcih, ko »so se spopadli Butalci in pamet, a ni zmagala pamet, zmagali so Butalci!«.

Politično zrelost in zavezanost evropskim vrednotam so ob zadnjih meritvah javnega mnenja dokazali tudi državljani. Pozitivno presenečenje je hudo negativna ocena delovanja opozicije, ki dobesedno uničuje razvojne možnosti Slovenije. Državljani so torej znali vzpostaviti kritično distanco do opozicije kljub vztrajnemu prišepetavanju osrednjih medijev, da so tranzicijski levičarji »edini strokovni«, če že ne kar od Boga poslano darilo. Namesto partnerstva za razvoj vsaj pozitivno spoznanje z vidika politične kulture naroda.