Za enega šala, za drugega žalitev

Obredi, povezani s sprejemi prvošolcev v srednjih šolah, so po mnenju nekaterih lahko zelo nasilni in žaljivi.

Z vstopom v srednjo šolo se mladim odpre novo poglavje v življenju. Nekateri se pri tem soočijo s številnimi strahovi, saj mogoče prvič zapustijo rojstni kraj, spoznajo številne nove ljudi … O tem, kako jim pomagajo prebroditi prve izkušnje v novi življenjski situaciji, smo se pogovarjali s svetovalno delavko v Tehniškem šolskem centru Kranj Lijano Medič Jermančič.

Prehod iz osnovne v srednjo šolo predstavlja precejšnjo spremembo. S kakšnimi strahovi se ponavadi srečujejo mladi pred vstopom v srednjo šolo?

»Za otroka je zelo pomembno, da ima družbo. Ponavadi tudi šole izbirajo na podlagi tega, kam gredo prijatelji. Zato se tudi mi trudimo, da oddelke sestavimo tako, da sošolci iz osnovne šole ostanejo skupaj. Če jih je v razredu več iz iste šole, se počutijo bolj močne. To, da na seznamu razredov vidijo še koga, ki ga poznajo, jim veliko pomeni.«

Kaj pa tisti, ki prihajajo od daleč? Tem verjetno ni mogoče ustreči na ta način …

»Taki so zelo redki, a če se nekdo sam odloči za to, ponavadi sploh ni tak problem. Zato je pri nas tako malo deklet – ker tu nimajo nobene kolegice, pa ne pridejo. Tistih redkih, ki se odločijo za šolanje pri nas, pa ne moti, če so same.«

Prvošolci se morajo ponavadi soočiti tudi s šalami na svoj račun s strani starejših dijakov. Nekateri starši opozarjajo, da gredo obredi sprejema prvošolcev včasih predaleč in so že nasilni. Ste se pri vas kdaj srečali s čim takšnim?

»Tako kot na drugih šolah se to pojavlja tudi pri nas. A od vsakega posameznika posebej je odvisno, kako to prenese. Isto stvar, recimo merjenje hodnika s kovancem, nekdo vzame kot šalo in se celo znajde, da si recimo najprej izmeri čevelj in nato prešteje korake, drugi pri tem zelo trpijo. Lani so recimo s flomastrom dijakom prvega letnika na lice risali črko F, s čimer so se nekateri še postavljali, ker jim je črko narisalo dekle, drugim pa se je zdelo grozno. Imamo pa tudi organizirano fazanovanje.«

Kako je to videti?

»Dobijo različne naloge, recimo z zavezanimi očmi morajo pojesti čokolino, zapeti morajo karaoke in podobno. To vsi gledajo in se zabavajo, ko končajo, pa je jedilnica povsem umazana. Obenem vsako leto izdamo obvestilo, da je neformalno 'fazaniranje' prepovedano. Če to kdo občuti kot nasilje ali žalitev, naj pove. Tega sicer ni veliko, a v takem primeru potem opravimo pogovor z dijakom višjega letnika in izrečemo tudi kakšno kazen.«

Se je to že kdaj zgodilo?

»Pred leti smo nekomu izrekli celo ukor, ker smo enega od takih dogodkov ocenili kot nasilje.«

Nasilje v šoli je v zadnjih letih zelo izpostavljena tema. Ali se dijaki pogosto obračajo na vas zaradi tega, ker bi doživljali nasilje drugih dijakov? Kako ukrepate v takih primerih?

»Pri nas imamo okrog 1200 dijakov, zaradi nasilja smo doslej imeli resne razgovore le z nekaj dijaki. Ponavadi je šlo za dijake, ki so imeli sami določene težave in so se potem spravili na takega, ki ima še večje probleme. Se zgodi. V takih primerih povabimo starše in dijake na razgovor, na katerem sta prisotna tudi svetovalna delavka in vodstvo šole. Včasih zadostuje že to, da se na lep način pogovoriš, da tak dijak razume drugega dijaka.«

Verjetno je največ mogoče storiti s preventivo. Kako se s tem spopadate na vaši šoli, kjer prevladujejo predvsem fantje?

»Sama sem prej deset let delala na osnovni šoli, in tam je bilo veliko huje, zato sem bila še sama presenečena, saj sem tu pričakovala več problemov. A razlika je v tem, da so fantje bolj neposredni, niso hinavski in povejo, kakor je. Dekleta pa se samo hahljajo, ko je kaj narobe. Največji problem je zato neopravičeno izostajanje od pouka. Ob začetku šolskega leta v razredih predstavimo šolska pravila in jasno povemo, da ne odobravamo nasilja in da so mladi različni, da nekateri sprejemajo šalo in drugi ne ter naj bodo na to pozorni.«

Nasilje s strani dijakov pogosto doživljajo tudi učitelji. Kako ravnate v takih primerih?

»Med učitelji vladajo velike razlike. Pri nekaterih se dijaki ne upajo niti premakniti, pa ne zaradi ustrahovanja, saj imajo pri njih tudi dobre ocene. Gre za avtoriteto. In so drugi, kjer bi bilo veliko bolje, če jih sploh ne bi bilo v razredu in je večja tišina, če so dijaki sami. In to isti razred. Vse je odvisno od tega, koliko jim učitelj dovoli. Dijakom je takoj jasno, kje so meje. Nasilje je največkrat bolj individualno, povezano recimo z nezadostno oceno ali čim podobnim. Tudi v takih primerih pa gre večinoma za verbalno nasilje.«