Odkrivanje kobariških vodnih biserov

Dnevni potep sva z Nejcem tokrat začela v Tolminu. Dopoldanske, še dokaj zmerne temperature so bile kot nalašč za ogled prelepe cerkve sv. Duha na Javorci, vroč popoldan pa je kar sam od sebe narekoval hlajenje v čudovitih tolmunčkih pod slapovoma Krampež in Sopota. Dvajsetminutni vožnji po ozki, vijugasti in na čase precej adrenalinski cesti do Javorce je sledil desetminutni sprehod, ki nama je na zadnjem ovinku razkril prelep pogled na greben Rdečega roba in majhno kamnito cerkvico, ki so jo v spomin padlim kolegom s soške fronte zgradili avstro-ogrski vojaki in se kot eden najlepših slovenskih spomenikov prve svetovne vojne dviga visoko nad strugo reke Tolminke.

Temperature so se počasi dvigale, najino potepanje pa se je le počasi približevalo tisti težko pričakovani ohladitvi. Na poti sva se za kratek čas ustavila pri italijanski kostnici nad Kobaridom – še enem čudovitem spomeniku, od koder se odpira prelep razgled na Kobarid in dolino reke Soče. Sledil je še en hiter, a obvezen postanek v trgovini in mlekarni Planika. Ta se stoji le ovinek pred Napoleonovim mostom in ponuja odlične lokalne izdelke – od sirov do kislega mleka, tolminske skute, domačih salam in seveda domačih cimetovih piškotov z marelično marmelado, ki sva si jih kot drugo malico privoščila midva.

Sredi popoldneva sva se le pripeljala do majhne lesene table, ki na cesti proti vasi Podmelec označuje pot do slapov Sopota in Krampež. Avto sva pustila na manjšem parkirišču ob cesti in se peš odpravila proti cilju. Po slabih desetih minutah hoje se je v daljavi že slišalo glasno šumenje, ki je po tem, ko sva prečkala majhen lesen most, dobilo tudi svojo obliko – z več kot šestdeset metrov visoke stene se je namreč v ozkem curku zlival mogočen slap Sopota.

Še ena lesena tabla ob poti naju je usmerila naprej proti Krampežu in ovinek kasneje so se mi usta zadovoljno razlezla v velik nasmeh, ko sem pred sabo zagledala še lepši slap, ki je v močnem curku polnil turkizen tolmunček pod sabo. Ena, dve, tri in že sva zabredla v ledeno mrzlo vodo, zaradi katere sem komaj še čutila prste, en kratek skok v tolmun je bil dovolj za ohladitev in celodnevna vročina je bila v hipu pozabljena.

Slapova sta bolj kot med turisti znana med domačini. Midva sva imela celo tako srečo, da je pozno popoldan odšlo še tistih nekaj ljudi, ki so nama delali družbo ob Krampežu in sva imela tako prelep tolmunček samo zase. Priporočam!