Namesto malih kmetij hamburger pokrajine

Lokalna samooskrba s hrano je nacionalnega pomena. Tega se v Sloveniji premalo zavedamo, kar dve tretjini hrane uvažamo. Anton Komat je predstavil zanimiva projekta Od vil kmeta do vilic meščana in vrtičkanje v mestu tudi kot obliko druženja ljudi. Tak projekt želi pripeljati v Kranj.

Kranj - »Po količini orne zemlje na prebivalca smo Slovenci med zadnjimi v Evropi in kar dve tretjini hrane uvažamo,« je na ponedeljkovem predavanju v Domači vasi na Primskovem pri Kranju opozoril ekološki ombudsman, svobodni raziskovalec in publicist Anton Komat. Številne slušatelje je »razveselil« s podatkom: »Smo pa zato prvi po kvadratnih metrih supermarketov na prebivalca. Na ta račun smo izgubili nekaj manj kot 100 tisoč hektarov najboljše kmetijske zemlje! Čez noč pa se nam lahko zgodi, da bodo prodajne police v supermarketih na pol prazne, saj je svetovni prehranski sistem pred razsulom.« Kar naenkrat ne bo več banan iz Kostarike, paradižnika iz Maroka, češpelj iz Čila. »Substituti sirov so danes tako dobri, da ne boste opazili, da gre za ponaredek, razen pri nizki ceni. Za kilogram pravega sira je potrebnih deset litrov mleka, razen tega postopek traja kar nekaj časa. Tak sir ne more biti poceni.«

V Angliji je januarja lani začel veljati program Food 2030, s katerim želijo lokalno samooskrbo s hrano približati stotim odstotkom do leta 2030 zaradi nacionalne varnosti. Njihov program prinaša tudi spremembe v kulturi prehranjevanja že v vrtcih in šolah, saj nas zdaj industrija prepričuje, da je vsake minute škoda za pripravo hrane, čeprav naj bi hrana kot obred družila ljudi in ne razdruževala. Komat je opozoril, da ni vse dobro, kar brbota v loncih: »Hrana in zdravje sta izjemno povezana. Najmanj 80 odstotkov degenerativnih obolenj izvira iz industrijske hrane.

V Sloveniji smo uspeli v desetih letih uničiti kar 13 tisoč malih kmetij! Dobili smo hamburger pokrajine brez avtohtonih sort. Kdo in kje bo vzpostavil sistem, da kmetije dobimo nazaj?« se sprašuje Komat in nadaljuje: »Za celoletno prehrano ene osebe v zmerni klimi, kot je naša, je dovolj 500 kvadratnih metrov zemlje. V Sloveniji premoremo še 850 kvadratnih metrov rodovitne zemlje na prebivalca, če se le tako odločimo.«

Povabilo Kranju

Bistvo predavanja Antona Komata pa je bilo sporočilo, da obstajajo rešitve, za katere se bomo morali zavzeti ljudje sami, ne politika. V predelu Maribora so že izpeljali projekt, v katerega so zajeli 1600 učencev iz dveh šol in treh vrtcev. »Najprej smo ugotovili, kaj jedo v šoli oziroma vrtcu. V kar 68 odstotkih vzorcev je bila prekoračena vrednost pesticidov, izvor hrane je bil iz Padske nižine. Šole oziroma starši so plačevali od 550 tisoč do 800 tisoč evrov na leto za hrano najcenejših ponudnikov. Zadevo smo obrnili v sistem »od vil kmeta do vilic meščana«. Okoliškim kmetom smo dali ponudbo za odkup pšenice, sami so kupili mlin za mletje pšenice, dodali šest kmečkih peči, kupili dva kombija in danes imamo domač kruh za 16 tisoč otrok. Naši kmetje imajo še enkrat večji zaslužek kot prej, ko so jim pšenico odkupovali po nizkih cenah, meščani pa so dobili svež kruh za svoje otroke in tudi zase. Ti kmetje so ustanovili svojo zadrugo, prav zadružna oblika - brez vmešavanja politike - pa je sistem, ki nastaja v svetu. Zdaj gredo v odpiranje pokrite tržnice. V okviru te kooperative se dogaja še marsikaj: s pomočjo gostinske šole Maribor smo raziskovali, kako se pripravlja slovenska sezonska hrana. Krasni sezonski recepti so zbrani v knjigi Emilije Pavlič Mamica, nauči me kuhati. Od Mestne občine Maribor so meščani dobili v najem hektar zemljišča, na katerem je danes 84 vrtov, ki jih obdelujejo ljudje, ki živijo v stolpnicah. Prej se med seboj niso poznali, zdaj se družijo. Vrtovi imajo samo en objekt skupne rabe. Renta za vrt na 120 kvadratnih metrih je na leto 80 evrov. Po tem vzoru bomo izpeljali projekt še v enem slovenskem mestu, sredstva za zagon so že zagotovljena iz tujine, glede na koncentracijo prebivalcev v stolpnicah in blokih bi bil Kranj pravi za to, če boste pokazali pripravljenost.«