Na peronu številka 7 (1)

Tine je eden tistih moških, ki jim leta in čas prizanašajo. Četudi je za njim že 76 pomladi, je še zmeraj zelo vitalen, na dan preteče vsaj deset kilometrov. Včasih tudi kolesari ali pa oboje skupaj. O tem, da bi se upokojil, ne razmišlja. Navsezadnje se niti ne more, kajti pri dobrih šestdesetih se mu popolnoma 'zmešalo', življenje se mu je postavilo na glavo, kajti naredil je nekaj odločilnih potez, s katerimi je mislil podaljšati življenjske užitke v neskončnost. In prav zaradi izkušenj, ki jih je ob tem pridobil, me je poklical, ker je želel svojo zgodbo deliti tudi z drugimi.

Tisto dopoldne, ko sva se srečala, je skupaj s prijateljem že pretekel krog okoli Gradiškega jezera, se ob vrnitvi ustavil v Ljubljani, kjer se je sestal s poslovnim partnerjem, malo po enajsti uri pa sva že midva pila sadni napitek v njegovi pisarni.

Njegovo življenje je zelo zanimivo. V Kranj se je preselil v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Vse premoženje, ki ga je imel, je prinesel s seboj v šolski aktovki. V njej je bilo dvoje spodnjih hlač, majica, srajca, pulover in par nogavic. Edini čevlji so mu tičali na nogah, jakno, ki jo je podedoval od deda, pa je imel oblečeno.

»Bil sem reven fant z Dolenjskega, na pol pismen, v družini nas je bilo deset otrok, oče je bil težak pijanec, na srečo ne nasilen, mama je bila zgarana ženska, ki še zase ni znala skrbeti, kaj šele, da bi ji bilo dosti mar za otroke. Če smo šli v šolo, prav, če ne, nas ni nihče kontroliral. V bližnji zadrugi smo pomagali pri kmečkih delih, upajoč, da bomo zaslužili kakšen dinar. Žal je bil takratni šef lump prve vrste, za delo je najraje najemal otroke, ki jim je potem 'plačal' z bonboni ali še to ne. Najstarejši brat se je neke sobote stepel v vaški gostilni, dobil je več grdih vbodov v trebuh. Nihče mu ni znal pomagati, dolgo časa smo ga nemo opazovali, ko je umiral pred našimi očmi. Drugi brat je iz besa in razočaranja, ker miličniki niso ničesar ukrenili proti storilcu, pred vhod postaje milice vrgel kanglico, v kateri je bilo doma narejeno razstrelivo. Škode ni bilo velike, je pa moral brat čez noč izginiti iz države. Danes živi v Avstraliji, dobro mu gre, je že upokojen, vsako leto pa obišče domovino in s seboj pripelje tudi prijatelje. Ena od sester je pri štirinajstih zanosila, se poročila s pijancem in nasilnežem. Pri dvajsetih se je, ob treh otrocih, obesila na podstrešju. Drugi smo imeli več sreče. Nekateri so se izučili, se zaposlili in živeli povsem povprečno življenje, drugi smo odšli praznih rok s trebuhom za kruhom in se izgubili v širnem svetu,« me počasi spušča med skrivnosti svoje zasebnosti.

Ko je pred davnimi leti prišel v Kranj, je bilo to povsem drugačno mesto kot je danes. Nikogar ni poznal, zato ni bilo misliti, da bi mu kdo ponudil streho nad glavo. Nekaj noči je prespal na železniški postaji, nekajkrat pa tudi na enem od kozolcev, ki jih je našel na cesti proti Besnici. Težko je čakal poletja, da se je lahko skopal v Savi. Sam sebi je smrdel, ker ni bilo priložnosti, da bi se okopal.

»Nekega dne, ravno sem razmišljal, bi se vrnil v rodne kraje ali ne, me pokličejo iz Iskre in me vprašajo, če bi prišel že naslednje jutro delat. Bil sem prav po otroško vesel, nisem si mogel niti misliti, da se bo to kdaj zgodilo. Vse sem jim obljubil, da bom priden in te reči, nazadnje se me je usmilila še neka ženska iz pisarne, ponudila mi je sobo, češ da ne bom hodil naokoli kot kakšen berač. Ob dveh sem jo počakal pred vratarjem, potem pa sem šel z njo domov. Soba je bila v kleti, mrzla, senčna in vlažna, toda meni se je zdela kot pravo kraljestvo. V hiši ni bilo kopalnice, a ker je bilo poletje, sem se tako kot drugi okopal na vrtu, kjer so imeli velik čeber. Vsak večer sem si sam opral gate in molil, da bodo do jutra suhe. Prva stvar, ki sem jo kupil, ko sem dobil plačo, so bile gate!

V Iskri so takrat izdelovali električne števce, merilne instrumente, vžigalne tuljave, avtoelektrične izdelke in vse potrebno s področja telefonije. Bilo je ogromno naročil, zato je bilo potrebno izpolniti plane z udarniškim popoldanskim in nedeljskim delom. Včasih sem imel tudi po tristo udarniških ur! Verjemite, domov sem hodil samo spat, jedel sem zelo slabo, kar sem zaslužil, sem skrbno hranil, ker sem si ves čas želel dobiti kakšno boljšo sobo. S sodelavci sem se bolj malo družil, saj so me takoj, ko so slišali, da sem Dolenjec, obsodili, da sem tudi pijanec. Bil sem še otrok, njihove besede so me zelo prizadele, saj sem se strašno trudil, da sem živel drugače kot oče. Od prve plače sem nekaj denarja poslal tudi mami, še danes ne vem, ga je dobila ali ne, ker se mi zanj ni nikoli zahvalila. Pravzaprav sva se po tistem, ko sem prišel v Kranj, videla le še enkrat. Domov sem prišel v nedeljo dopoldne, bilo je ravno po maši, vedel sem, da bo mama začela kuhati kosilo. 'Kaj pa ti tukaj?' mi je dejala, ko me je zagledala. Ni bilo nobenih čustev, nobenih objemov. Povabila me je k mizi, a šele pozneje sem ugotovil, da je zato, ker sem se jim pridružil pri jedi, sama ostala lačna …«

(Se nadaljuje)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kranj / sobota, 16. junij 2012 / 07:00

Ferjanu drugi dekanski mandat

Po številnih postopkih je prof. dr. Danijel Rebolj, rektor Univerze v Mariboru, pred dnevi prof. dr. Marka Ferjana imenoval za dekana Fakultete za organizacijske vede Kranj (FOV) za novo štiriletno ob...

Objavljeno na isti dan


GG Plus / sobota, 26. maj 2012 / 07:00

Vaš razgled

GG Plus / sobota, 26. maj 2012 / 07:00

Na peronu številka 7 (1)

Tine je eden tistih moških, ki jim leta in čas prizanašajo. Četudi je za njim že 76 pomladi, je še zmeraj zelo vitalen, na dan preteče vsaj deset kilometrov. Včasih tudi kolesari ali pa oboje...

GG Plus / sobota, 26. maj 2012 / 07:00

Kronika tedna

Mladi prevarant v zapor Mariborsko sodišče je na štiri leta in dva meseca zapora obsodilo Aleša Svenška iz Miklavža na Dravskem polju, ki je več ljudi ogoljufal za sku...

Nasveti / sobota, 26. maj 2012 / 07:00

Slovenija na dlani

Janče (793 m) - ... in za to ni treba iti pretirano visoko; le vzpetino nekje v središču države moramo najti. Del evropske pešpoti E6.

Zanimivosti / sobota, 26. maj 2012 / 07:00

Ob jubileju tudi priložnostni poštni žig

Medvode - Pošta Medvode je minulo soboto zaznamovala svojo 150-letnico. Ob tej priložnosti so zato pred poštno stavbo postavili izpostavljeno okence, ki so ga pripravili v sodelo...