Dekla

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 24. julij 2016 / 20:09

Potovanje do cilja, 2. del

»V dopoldanskem času, ko so bili bratje v službi, oče pa je spal, sem lahko smuknila na svobodo. Pogosto sem zavila v knjižnico. Tam je delala neka mlada ženska, Živa po imenu. Spoprijateljili sva se, in ko sem ji v skopih besedah nekoč omenila, da sem bila odličnjakinja, mi je obljubila, da bo zame doma poiskala knjige iz gimnazijskih časov.«

»Ne vem, ali me je že kdaj kaj bolj osrečilo kot njene besede,« se spominja Azra, ena zadnjih dekel v prastarem pomenu besede, ki jih poznam. »Nekatere učbenike sem potem prinesla tudi domov, kjer sem jih prebirala in se sproti učila. Tudi matematika mi je šla odlično od rok, le sem in tja sem potrebovala Živino pomoč. Z angleščino pa sem imela težave! Ni in ni šlo. Pa se je prijateljica iz knjižnice spomnila na nekega sošolca, ki bi mi bil, morda pripravljen pomagati. Neskončno sem ji bila hvaležna! Alan je bil simpatičen fant, od mene je bil deset let mlajši, tako da nisem imela občutka, da počnem kaj prepovedanega. Pa še dekle je imel, ki je bilo štiri mesece noseče. Vsak torek je prihajal v knjižnico in me učil. Včasih me je tudi kaj vprašal. Ni mogel verjeti, da se sredi 'civilizacije' komu še zmeraj dogaja takšna zgodba, kot je bila moja. Všeč mu je bilo, ker sem bila zelo odkrita, neposredna, cenil je mojo strast za učenje. Tako je naneslo, da sva se vedno bolj zbliževala. Torkov si brez njega skoraj nisem več mogla predstavljati. Kadar ga ni bilo, sem postala žalostna. V tej žalosti sem potem kaznovala očeta. Recimo, da mu nisem zamenjala polulanih rjuh. V njem sem vedno bolj videla človeka, ki mi je uničil življenje. Hrano sem mu solila, četudi je ne bi smela. Ko sem videla, da se je zaradi bolečin v želodcu zvijal pod odejo, sem ga mirno gledala. Želela sem, da trpi!«

Alan ji je preko knjižničarke sporočil, da ga nekaj časa ne bo, ker se mu je rodila hčerka. Mislila je, da ji bo počilo srce od žalosti. Šla je domov in v veži toliko časa butala z glavo ob steno, dokler ji kri, ki je tekla iz rane na čelu, ni zalila oči. Minilo je skoraj pol leta, ko se je odločila, da z njim spet vzpostavi stik.

»Videla sem, da se je tudi on razveselil mojega sporočila. Kot mi je pozneje povedal, se je naveličal umirjenega družinskega življenja, tudi z ženo sta se pogosto prepirala zaradi malenkosti. Ob vsaki besedi, ko je govoril čez njo, so mi rasla krila! Začel mi je obljubljati, kje vse se bova dobivala, meni pa se je zdelo fino, ker sem imela nekoga, ki mi je pihal na dušo. Od mene je zahteval, da se pogovarjava v angleščini. Ko sva bila prvič sama v avtu, se je med nama zgodila takšna kemija, da je ne znam opisati. Bilo je nekaj neverjetnega, kaj je iz mene naredila njegova bližina. Ženo in hčerko sem poskušala pozabiti. Potem mi je predlagal, da bi se dobila že na vlaku, s katerim bi se zapeljala v Ljubljano, kjer bi bilo več priložnosti tudi za 'kaj več'. O tem, kar bi bilo 'kaj več', sem imela zelo romantične predstave. Imela sem že skoraj 36 let, bila sem še nedolžna, nedotaknjena, nikoli poprej še nisem imela moškega. Ko se je zgodilo prvič, sem jokala od bolečin. Alan je bil zelo nasilen, od mene je zahteval stvari, o katerih se mi ni niti sanjalo, da sploh obstajajo. Dejal mi je celo, da če mu bom v vsem ustregla, bo razmislil, zapustil ženo in hčerko in se preselil k meni. To slednje me je streznilo. Bratje bi ga ubili, če bi se privlekel v našo hišo! Ko je videl, da sem se začela obotavljati, mi je tudi on začel groziti. V rokah je imel fotografijo, ki jo je posnel, ko sem v postelji za trenutek zaspala. 'Če me ne boš ubogala, bom povedal tvojim bratom, kakšna kurba si!' me je prepričeval. Gledala sem vanj in nisem mogla verjeti, da prav slišim. Kam neki je izginil nežni fant, ki me je s takšno ljubeznijo začel učiti angleško, se mi je motalo po glavi. A je bil strah pred tem, da me zatoži bratom, premočan. Alanu sem ustregla v vsem, za kar me je prosil. Dosti kasneje sem slišala, da se je začel družiti z menoj zato, ker mu je ušla žena in se skupaj z otrokom zatekla k sorodnikom, ki mu niso dovolili, da bi prišel blizu. Kadar me je peljal v kakšen lokal na kavo, sem zmeraj opazila, kako se ženske z očmi pasejo po njem. Na videz je bil zelo lep fant, celo zelo nežnih potez. A kaj, ko nobena ni vedela, kaj se skriva v njegovi notranjosti. Potem pa mi je umrl oče in za nekaj časa sem imela 'uradno' opravičilo, da nisem mogla prihajati na zmenke. Starejši brat me je postavil pred dejstvo, da se k meni preseli njegova hči, moja nečakinja, ki je ravno rodila drugega otroka. Ta je bila zelo razvajena in tudi zahtevna, ves čas sem ji morala biti pri roki. Če je otrok ponoči jokal, so ga prinesli k meni. Pomagati sem morala še drugi nečakinji, ki se je zaradi nasilja v družini ločila in preselila domov. Nisem vedela, kje se me glava drži! Za povrh me je začel Alana izsiljevati, naj pridem k njemu. Postal je tolmač za štiri jezike, ki jih je zelo dobro obvladal. Dobil pa je tudi novo stanovanje. Nekoč se vseeno izmuznem od doma. Ko mi je odprl vrata v stanovanje, sem takoj ugotovila, da me potrebuje zato, da mu pospravim …«

Otroci nečakov in nečakinj so odraščali, potrebovali so več prostora in tako je naneslo, da jim je postajala Azra odveč. Selili so jo sem in tja, nikjer ni bila dobrodošla. Nazadnje so jo porinili v sobico, kjer so imeli prej kramo. Imela je komaj kaj prostora. Ko so odkrili, da ima še nekaj skritega denarja, ga je morala izročiti. Ostala je brez vsega, brez službe in celo brez Alena. Ta si je omislil drugo ženo, ki je bila zelo izobražena, in z njo se je pred svojimi rojaki lahko ponašal. S prvo ženo in z Azro tega ni mogel početi.

»Pred tremi leti je nepričakovano umrl starejši brat. Družini in tudi meni se je po tihem oddahnilo. Lažje sem zadihala, ni me bilo več strah, da se bo prikazal na vratih in me zaradi kakšnih malenkosti natepel. Bližala sem se petdesetemu letu, vse življenje sem bila dekla, nisem imela niti dneva delovne dobe. Sorodnice so bile preskrbljene, saj so imele družine – jaz nikogar. Začele so me obhajati depresivne misli. Včasih nisem imela tudi po več dni ničesar na krožniku. Shujšala sem do neprepoznavnosti. Družina je ugotovila, da se me najlaže znebi, če me s kom omožijo. Temu sem se uprla, saj je bil spomin na Alana še preveč živ. Moški so se mi zagabili. Pa je spet posegla vmes usoda. Moj organizem ni več zdržal odpovedovanj, zgrudila sem se na stopnicah pred hišo. Na srečo me je opazila soseda, ki je poklicala rešilni avto. V bolnišnici so ugotovili, da sem slabokrvna, da 'nekaj ni v redu' z želodcem in dvanajsternikom. Po obupno bolečih preiskavah so mi povedali, da me bodo morali nujno operirati. Žal nisem bila zavarovana, tako da so morali z operacijo malo počakati, dokler ni mlajši brat v mojem imenu uredil vseh formalnosti. Bolnišnično sobo sem si delila z Nežko, ki me je – četudi je bila tudi sama zelo potrebna pomoči – ves čas bodrila in mi vlivala upanje. Z njeno hčerko sva bili v osnovni šoli sošolki. Imela je veliko slabše ocene kot jaz, pa je v življenju zelo uspela, imela je dobro službo, avto, študirane otroke. Jaz pa nič. Kadar sem upala, da bom iz svojega prekletega življenja naredila kaj dobrega, mi je že kdo od domačih to namero preprečil. 'Imeli so te za služkinjo, zato so ti branili,' me je prepričevala Nežka in me spodbujala, da grem na svoje. Reva ni vedela, da nimam nobenega denarja, nič. Lahko je bilo govoriti, a ni mi dala recepta, kako to narediti. Nekoč je najin pogovor ujela na ušesa medicinska sestra, ki nama je hodila merit temperaturo. Obljubila je, da se bo pozanimala, ali bi se kje kaj našlo zame – a seveda šele takrat, ko bom spet zdrava.«

(Konec prihodnjič)