Prevarana Slovenija

»Če upoštevamo oceno francoskega inštituta Crest, je v slovenskih rokah ostalo približno deset tisoč ton orožja, zlasti streliva in minskoeksplozivnih sredstev. V poročilu londonske konference je bila tona streliva JA na dan 31. decembra 1990 vredna približno štiriinpetdeset tisoč ameriških dolarjev. Tako je bilo jedro slovenskega 'vojnega plena' vredno več kot pol milijarde dolarjev. Večina tega denarja je 'poniknila' v žepe vojnih dobičkarjev. To je še toliko bolj boleče ob dejstvu, da so morali slovenski delavci in upokojenci za oborožitev Jugoslovanske armade skoraj pol stoletja prispevati visoke odstotke svojih plač in pokojnin. S kančkom cinizma velja pripomniti, da se je tako začel proces denacionalizacije oziroma lastninjenja državnega premoženja. Ko je bila Slovenija postavljena pred obličje mednarodne skupnosti, da ji vzame mero – da se odloči, ali ji priznati državnost in jo sprejeti v evropsko in svetovno družino –, so imeli nekateri v Sloveniji svoje načrte: pridobiti veliko denarja in si kupiti oblast, vpliv, medije ... Oboževalcev in prijateljev niso šteli. Če načrt uspe, ti pridejo sami.« (Str. 208)

Knjigo novinarja Mateja Šurca, iz katere je gornji odlomek, sem hotel predstaviti že ob nedavni četrtstoletnici naše države, a sem slednji tedaj raje namenil nekaj bolj prijaznega. Sicer pa bi moral to knjigo prebrati ali se z njo vsaj seznaniti vsak državljan. Je namreč doslej najbolj zgoščeni opis »matere vseh afer« v tej državi – trgovine z orožjem. To sta raziskali že dve pooblaščeni komisiji. Prva je bila delovna skupina, ki jo je jeseni 1994 imenoval minister Jelko Kacin, ko je na tem položaju zamenjal odstavljenega Janeza Janšo. Drugo, še bolj temeljito poročilo je pripravila komisija, ki jo je leta 1999 imenoval Državni zbor, vodil pa Rudolf Moge, poslanec LDS. Toda obe poročili sta obtičali v predalu, postali sta »non-paper«. Zakaj? Njuno objavo naj bi onemogočil dr. Janez Drnovšek, tedanji predsednik vlade, ker bi njuna objava škodila mednarodnemu ugledu države, ta pa se je ravno v tistih letih potegovala za sprejem v Nato in EU. Sicer pa se dobro ve, kdo je človek, ki je bil glavni akter trgovine z orožjem in zato o njej tudi največ ve. To je Janez Janša. Drnovšek je za njegovo početje vedel, a se je kljub temu – iz prej navedenega razloga – izogibal soočenju z njim. Šele leto pred smrtjo ga je v intervjuju za londonski Times (15. 11. 2007) imenoval »princ teme« (Prince of Darkness). Je že vedel, zakaj.