Ta je dobra

Bom pučakava, men se n'kamer ne mudi

Mlada Gorenjka je u Kranj na plac' prodajala jajca.

Vsi so jih prodajali po 20 centov, ona pa je hotela 1 evro za jajce.

Čas je tekel, nobeden se ni zanimal za njena jajca.

Domači so ji govorili: »Daj punca spusti ceno, tako ne boš nikoli prodala!«

Ona pa: »Bom pučakava, men se n'kamer ne mudi.«

Vreme se je začelo kisati, kazalo je na dež, pa so ji spet rekli: »Daj spusti malo ceno,« ona pa spet: »Bom pučakava, men se n'kamer ne mudi.«

Z njo so že izgubili vsako upanje, ko je zvečer le prišel gospod in ji rekel: »Potrebujem 200 jajc in ne zanima me, kakšna bo cena, samo prosil bi te, da mi pomagaš, da jih odnesem v svoje stanovanje.«

Ona pa s svojim klasičnim stavkom: »Bom pučakava, men se n'kamer ne mudi.«

In neseta jajca v njegovo stanovanje, pa jo gospod vpraša: »A boš počakala, da pripravim kaj za pojest, gotovo si lačna po celem dnevu na tržnici?«

Ona pa kot običajno: »Bom pučakava, men se n'kamer ne mudi.«

Ko sta pojedla, gospod reče: »A boš počakala, da nama skuham kavico?« ona pa spet klasika: »Bom pučakava, men se n'kamer ne mudi.«

Popila sta kavico, pa gospod spet: »A bi šla z mano v spalnico, nekaj lepega bi ti pokazal, a se ti mudi?«

Ona pa tako kot prejšnjič: »Ni problem, men se n'kamer ne mudi.«

Ko opravita, se Gorenjka začne smejati in reče: »Kako mi bodo jutri moji na placu zavidali, ko jim bom pripovedovala, da sem prodala vsa jajca po ceni, ki sem jo nastavila, da sem jedla, pila, pa še trikrat sem se dol dala.«

Pa jo gospod popravi: »Samo enkrat sva se …«

Punca pa spet tisti njen: »Bom pučakava, men se n'kamer ne mudi.«

Mici in Jožefa

Mici: »Kok pa s' dobiva, k' sta naša dva v hosti podirava smreke in je tvoj France škripnu pod smreko?«

Jožefa: »Dva mil'jona.«

Mici: »Bog se me usmil'! Moj b'k Ivan je pa odskoču!«

Z malo sreče …

»Ne morem se odločiti med tem, da grem na operacijo ali da umrem!« reče pacient doktorju.

»Z malo sreče imate lahko oboje,« reče doktor.