Vonj po morju in borovcih

Kanjon Vrženica (202 n. m.) – Otrok Krk ima odlično infrastrukturo kolesarskih in pohodniških poti. Pohodniške poti so različno zahtevne, a težja med njimi je vzpon po kanjonu Vrženica v bližini Baške.

V preteklih dveh tednih smo hodili po Paklenici, tokrat pa bomo obiskali še en lep hrvaški kanjon, kanjon Vrženica na otoku Krk. S svojo raznolikostjo in odlično skalo me je spominjal na Mala Paklenico, le da je videti pomanjšan, kot arhitekturne umetnine v Minimundusu v Avstriji. No, šalo na stran. Kanjon leži v bližini Baške, do tja vodi čudovita markirana planinska pot. Vzpon je ponekod tehnično zahtevnejši, saj preplezamo skalne skoke od dveh do štirih metrov, ki jih odlikuje odlična skala. Gremo? Pa pojdimo!

Preko mejnega prehoda Jelšane se zapeljemo na Hrvaško in po avtocesti nadaljujemo do odcepa za otok Krk. Plačamo mostnino (4,75 evra) in se zapeljemo na skrajni jug otoka do Baške, kjer nadaljujemo proti nudističnemu kampu Bunculuka. Predlagam, da parkiramo nekaj sto metrov pred kampom, na urejenem parkirišču. Sprehodimo se do recepcije parka, kjer na levi, zgornji strani ceste zagledamo smerokaz. Sledimo stezi, ki nas vodi vzdolž kampa. Na drevesu zagledamo smerokaz, ki naj bi nas usmeril navzdol po kamnitih stopnicah, vendar je postavljena ograja. Še naprej sledimo stezi, ki nas malce višje usmeri proti morju. Nekdanja pot je šla v tem delu do morja skozi kamp in očitno so morali pot speljati malce drugače. Kakorkoli že, ko pridemo do morja, nas rdeča puščica usmeri levo proti Vrženici. Hodimo po skalnati obali, le nekaj metrov nad morjem, po ostrih apnenčastih skalah. Vzpenjamo se in se spuščamo; vsak spust nas pripelje v še lepši zaliv. Po približno dveh kilometrih dosežemo zaliv Vrženica, kjer najdemo na skali rumen napis Vrženica, in začnemo s hojo v kanjon. Začetek poteka po široki poti, po dnu suhega kanjona. Obdajajo nas skale in borov gozd. Oddaljujemo se od morja in struga kanjona počasi zavija v desno, ko zagledamo skalo z napisom Franz Ehrle Weg, struga se zoži. Občasno preplezamo kakšen skalni skok, a nihče ni višji od treh ali štirih metrov. V primeru, da kanjon obiščemo z otroki, bi tukaj svetovala varovanje. Kanjon vijuga, malce levo malce desno. Hoja je uživaška. Po približno eni uri hoje dosežemo razpotje; desno se nadaljuje markirana pot do Vele Luke, mi pa zavijemo levo proti Lubininskemu gozdu oz. hrvaško Lubinin šumi. Kanjon se sicer nadaljuje še naprej, proti Mesečevemu platoju, a je videti precej težje prehoden in zaraščen.

Ob suhozidinah, ograjah iz skal in kamenja, nadaljujemo s sprehodom do Lubininskega gozda, 202 n. m. Ko hodimo po teh poteh, imamo občutek, kot bi se sprehajali po nekakšnih ozkih primorskih uličicah. Iz Lubininskega gozda se začnemo spuščati, nato sledi prečenje na rob, kjer se nam odpre pogled na Baško in kamp, kjer je bilo naše izhodišče. Precej strmo se spustimo do steze, kjer je razpotje, kjer smo prej zavili proti morju do obale, tokrat pa gremo desno, obhodimo še pot ob ograji kampa in že smo na parkirišču, kjer nas čaka jekleni konjiček.

Nadmorska višina: 202 m
Višinska razlika: 202 m
Trajanje: 3–4 ure
Zahtevnost: 4 / 5