Woodstock 1969

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / petek, 16. avgust 2019 / 11:15

Letos mineva pol stoletja od dveh ključnih dogodkov, ki sta leta 1969 zaznamovala dvajseto stoletje. Prvi je bil prvi pristanek astronavtov na Luni, drugi pa rokovski festival Woodstock, ki se je zgodil v dneh od 15. do 18. avgusta …

Rok na veliki šmaren

»Pripravljeni smo bili na nastop in smo čakali in čakali in končno smo bili na vrsti ... Pred nami je bilo pol milijona spečih ljudi. Ti ljudje so bili zunaj. Bilo je, kot bi slikal Dantejevo sceno, le telesa iz pekla, vsa prepletena in speča, prekrita z blatom. In to je trenutek, ki ga ne bom pozabil, dokler bom živ: četrt milje daleč v temi, na drugem robu te sklede je bil neki človek, ki je prižigal svoj vžigalnik, in slišal sem: 'Ne skrbi, John. Mi smo s tabo.' Ostali del koncerta sem odigral zanj.« Tako je koncertni termin skupine Creedence Clearwater Revival komentiral njen član John Fogerty; nastopili so v soboto, 16. 8., ob 0.30 po polnoči. V treh dneh je nastopilo več kot trideset izvajalcev, med njimi Jimi Hendrix, Janis Joplin, The Who, Santana, The Band, Grateful Dead … »Jimi Hendrix je bil zadnji izvajalec, ki je nastopil na festivalu. Zaradi deževne nedelje je pričel z nastopom šele v ponedeljek zjutraj ob 8.30. Poslušalcev je bilo takrat bistveno manj, okrog 30.000 … Hendrix in njegova nova skupina Gypsy Sun and Rainbows so izvedli dvourni nastop. Njegova psihedelična verzija ameriške nacionalne himne 'The Star-Spangled Banner' je trajala približno tri četrtine nastopa, nadaljevala pa se je v skladbo 'Purple Haze'. Skladba je postala 'del Zeitgeista 60. let' in je bila za vedno ohranjena v filmu Woodstock. Hendrixov imidž med izvajanjem skladbe, ko je nosil modro-bel suknjič in rdečo ruto, je postal znan kot opredelitev trenutka 60. let …« Woodstock je navdušil večino udeležencev. »Na festivalu je vladal občutek nekakšne družbene harmonije, ki je s kakovostjo glasbe in ogromno množico ljudi v bohemskih oblačilih, obnašanju in navadah pripomogel k stvaritvi enega trajnih dogodkov 20. stoletja. Po koncertu je Max Yasgur, lastnik zemljišča /po politični opredelitvi pa republikanec, op. M. N./, festival videl kot zmago miru in ljubezni. Govoril je o tem, kako je skoraj pol milijona ljudi, napolnjenih s potencialom za nesreče, nemire in katastrofo, preživelo tri dni z glasbo in mirnimi mislimi. Dejal je: 'Če se jim pridružimo, lahko težave današnje Amerike spremenimo v upanje na svetlejšo in mirnejšo prihodnost …'« Bistveno pri Woodstocku je, da si moral biti tam. Televizijskega prenosa ni bilo, e-komunikacij tudi ne. Novinarji, ki niso prišli že pred začetkom, pozneje do prizorišča sploh niso mogli, ker zaradi prometnega kaosa po tleh sploh ni bilo dostopno. »The New York Times je opisoval, da so 'sanje marihuane in rock glasbe' prignale 300.000 ljudi na Woodstock', ki naj bi se končal v 'nočni mori blata in stagnacije'. Članek so zaključili z vprašanjem 'Kakšna kultura je to, ki lahko povzroči tako ogromen nered?' Poročanje je postalo bolj pozitivno proti koncu festivala, deloma zato, ker so starši obiskovalcev koncerta poklicali medije in jim na podlagi telefonskih klicev svojih otrok sporočili, da je njihovo poročanje zavajajoče. Barnard Collier, ki je s prizorišča Woodstocka poročal za The New York Times, trdi, da so nanj pritiskali uredniki časopisa, da bi o dogodku napisal negativni članek. Collier je nato grozil, da ne bo napisal članka, dokler mu izvršni urednik časopisa, James Reston, ni dovolil, da opiše dogodek, kot ga sam vidi. Članek je govoril o prometnih zastojih in manjših kršitvah zakonov, poudarjal pa je sodelovanje, velikodušnost in dobrodušnost obiskovalcev festivala. Po koncu festivala je Collier objavil še en članek o odhodu obiskovalcev s festivala in nizkem številu nasilnih dejanj na dogodku, pohvalil pa je glavnega zdravnika dogodka …« Skratka: Woodstock 1969 je bil epohalni dogodek v razvoju rokovske kulture, ta pa je v naslednjih desetletjih postala ena najbolj globalnih in povezujočih kultur planeta, ki sta ga dober mesec pred tem z Lune gledala ameriška astronavta … Vsem velja naš poklon. (Vir: Wikipedija)

Sto dvajset kosov na sto prebivalcev

Pa še druga plat »Amerike«: delež strelnega orožja na prebivalca. Ta je v ZDA nesorazmerno visok. Tako visok, da ima Črna gora kot evropska država z največ orožja na prebivalca še vedno trikrat manjši delež od ZDA. ČG: 39 kosov na sto prebivalcev. ZDA: 120 na sto prebivalcev.

Jaz, po poklicu pesnica

Sklenimo s pesmijo: »Jaz, / po poklicu pesnica, / tolikokrat obsojena, / da sem vrana, / ne bi nikdar zamenjala / z Miloško Venero: / medtem ko ona vlada v Louvru / in zbira prah, / jaz vse dni / odkrivam sonce / in si med vulkanskimi / dolinami / in ostanki vojne / ogledujem obljubljeno deželo.« To so verzi nikaragovske pesnice Claribel Alegría (1924–1918). Tudi njej velja poklon.