Slovenke v dobi moderne
»Kar ženska ne zmore radi kratke pameti, nadomesti z - dolgim jezikom! Da, Marica: ostanite li pri svojih, tj. ženskih opravilih. Ako ste gospa, krpajte možu hlače, pa vmivajte in povijajte otroke, če jih imate. To je žensko, to je Vaše opravilo. Drugo prepuščajte nam, možkim; mi se bomo vže o vsem dogovorili.« Tako je zatrdil Anton Mahnič v polemiki z Marico Nadlišek, pozneje poročeno Bartol, v Rimskem katoliku, 1893. Leta 1899 je utemeljitelj epohalne ločitve duhov med Slovenci v 20. stoletju to svoje stališče še podrobneje razložil. »Jaz - da se oprav odkrito spovem - jim (ženskam) nisem bil nikdar preveč naklonjen. Ne vem zakaj. Quod natura non dedit … Ali kaj sem hotel reči? Ne, ne bojim se, tudi če mi oči izkljujejo, povem odkrito in brez ovinkov: kar se tiče ženske, je bilo vedno in vselej moje trdno prepričanje, da bi se jim jeziki vsaj za tretji del prirezali in bi jih vse doma pozaprli med štiri zidove in jim glavo uklenili v natvezavnico, da bi se ne mogla nobena dvanajst mesecev ozreti ne na levo ne na desno. To bi bil moj prvi in najnujnejši predlog, ko bi imel govoriti na kakem taboru.« Mahnič ne bi mogel postati, kar je, če ga ne bi na drugem političnem polu dopolnjeval Ivan Tavčar. »Žalostna, pa gola resnica je, da ga ni kmalu naroda, kjer bi duhovski stan imel ženstvo tako v rokah, kakor ga ima med slovenskim narodom. Duhovski stan, ki ima mnogo v svoji bisagi, ima v ti bisagi tudi slovensko žensko. Pa ne, da bi obtičala v nji samo z nogami, ali samo z rokami, prav cela, z dušo in telesom tiči v ti bisagi!«
Ta stališča s konca 19. stoletja niso samo zgodovinski kuriozum, v razpravah pred nedavnim referendumom o družinskem zakoniku se je pokazalo, da kar nekaj moških med Slovenci še vedno razmišlja ali vsaj čuti na podoben način. Pa naj. Tu nam gre za to, da opozorimo na razstavo, ki kaže, kako so se takšnim stališčem z besedami in v dejanjih že pred več kot sto leti zoperstavile Slovenke, v štirih obdobjih: pod Avstrijo (1848-1914), v 1. sv. vojni (1914-1918), v prvi Jugoslaviji (1918-1941) in v 2. sv. vojni (1941-1945). Razstava se imenuje Slovenke v dobi moderne, je skupinsko delo več avtorjev in ustanov, vodja projekta in urednica istoimenskega kataloga je mag. Mateja Tominšek Perovšek. Ta članek je o obojem, o razstavi, ki so jo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije odprli že oktobra 2011, in katalogu, ki jo je dopolnil pred kratkim. V toku razstave so se zgodile številne spremne prireditve, zlasti predavanja, v katerih so izpostavili posamezne teme in osebnosti.
Besede Mahniča in Tavčarja stojijo na samem začetku razstave, da bi ilustrirale duha dobe, ki je postajala vse bolj moderna, večina ženstva pa je v nji živela še zelo po starem. Med prvimi, ki so s svojimi deli in stališči izstopile iz ženske anonimnosti, so bile prve pesnice in pisateljice: Fanny Hausman, Josipina Urbančič Turnograjska in Luiza Pesjak. In prve »narodne dame«: Marija Murnik Horak, Franja Tavčar, Cilka Krek in Josipina Hočevar. Tudi v nadaljevanju so prizadevanja Slovenk v dveh državah (avstrijski in prvi jugoslovanski) in v obeh svetovnih vojnah predstavljene po svojih najvidnejših predstavnicah. Ste že kdaj slišali za naslednja imena: Minka Govekar, Elvira Dolinar, Ivanka Anžič Klemenčič, Alojzija Štebi, Angela Vode, Marica Nadlišek Bartol, Pavla Hočevar? To so bile najbolj aktivne članice Splošnega slovenskega ženskega društva v Ljubljani, prvoborke za politične pravice Slovenk. Sledijo slikarke in kiparke Ivana Kobilca, Avgusta in Henrika Šantel, Anica Zupanec Sodnik, Bara Remec, Mara Kralj, Elza Piščanec, Karla Bulovec Mrak, Dana Pajnič, idr.
Izjemne ženske obdobja med obema svetovnima vojnama so: podjetnica Jula Molnar, profesorica Marija Wirgler, zdravnica Eleonora Jenko Groyer, odvetnica in pisateljica Ljuba Prenner (na razstavi je tudi njen hlačni kostim in službena aktovka), filozofinja Alma Sodnik, botaničarka Angela Piskernik, plesalka Pia Mlakar, igralka Marija Vera, pianistka Dana Kobler, pisateljici Zofka Kveder in Alma Karlin … Slovenke, ki so se aktivno udeležile 2. sv. vojne, pa zastopajo Majda Šilc, Vida Tomšič, Pavla Jerina Lah in Marija Hafner … Priznajte, da vam je večina imen neznanih, a zagotavljam, da so njihove biografije zanimive in raznolike. Vsem pa je skupno to, da so dejavno zanikale Mahniča in njegovega postanega duha. Razstava je podaljšana do 3. maja. Res vredna ogleda!