Šepetalnica za veter (33)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / petek, 4. februar 2011 / 06:00

Ko sta drvela proti letališču, je sprva molče naskrivaj pogledoval proti njej. Na hip mu je bilo žal, da je sprejel njeno ponudbo. Kako bo celo zadevo obrazložil Varji? Ne bo prvič, da ga bo njegova nepremišljenost udarila po glavi. Pa saj ni nujno slabo. Varja bo zagotovo opazila domačnost, ki se je naselila med njim in Katarino, malo ljubosumja ne bo škodilo, čeprav je bil v njunem odnosu v glavnem on obdarjen s to slabostjo. Če je to sploh slabost. In kdo ve zakaj, je zdajci Katarino povprašal, kaj si ona misli o tem. V odgovor se mu je le zasmejala, nekoliko grenko, se mu je zazdelo. Znal je razbirati iz takih podtonov, smeh ima veliko nians, in ta je bil take vrste, ki je poskušal nekaj prikriti. Ne bo brskal po tujih bolečinah, ima svojih dovolj, si je rekel, čeravno je zdaj odkrito motril njen obraz. Poskušal si je predstavljati, kaj bi napisal v dnevniške zapiske, če bi jo hotel opisati. Odločno čelo, sijoče oče, ki bi jim zaradi prelivajočih se odtenkov težko določil barvo, žameten glas, ki pomirja. Na papir bi zapisal še kakšno drznejše opažanje. Ne le o njenem poznavanju ruske književnosti. Ali o njuni usodni povezanosti. Le zakaj mu je dala kuverto? Ne nazadnje je bil zanjo tujec, ne bi ji bilo težko, da bi mu zaradi njegovega poizvedovanja pripisala kakšen vohunski pedigre. Previdnost kljub drugačnim časom ne bi bila odveč, saj mu ni bilo neznano, da so nekoč za ljudi na tem koncu Evrope bila prijateljevanja ali celo naključna znanstva z Rusi ali Američani, saj je vseeno, hudo problematična. Vsaj sumničavost bi morala ostati kot davek za preživetje, nelagodje, prikrivanje, skopost z informacijami. Ona pa ni pokazala nič od tega. Z bojaznijo se davi sam, golta jo kot pokvarjen poobedek na cvetno nedeljo, lahko jo zazna v grenkobi lastne sline. Le zakaj hočemo drugim pripisati naše slabosti? Najbrž je nekakšna navidezna varnost je v tovrstnem početju. On sam je že vedno znal poskrbeti za svojo varnost. Pa še kako. Svoje dnevniške zapiske je redno sežigal, in tako bi se najbrž tudi zapis o Katarini spremenil v pepel. Pravila stare šole, ki naj bi poskrbela za miren spanec. Tako mu je vsaj zagotovila mama, ko je nekoč po naključju odkrila njegov najstniški zveščič. Uničila ga je sama. Saj je kot opravičilo za tako dejanje zadostovalo, da je prebrala prvih nekaj stavkov. Vsaj enega nikoli ni pozabil. Sovražim deželo, v kateri sem se rodil, je zapisal kot trinajstletnik. Deželo, ki ne mara skrivnosti, ravno zato, ker jih potrebuje za svoj obstoj. Nosilec skrivnosti ima moč, daje mu prednost pred drugimi. Pa saj ne, da česa od tega ne bi kasneje izrekal v pogovorih. Ali v svojih prvih objavljenih tekstih. Toda tu je bila vedno na delu samocenzura. Kot da je vsako besedo spustil skozi filter. Destilirana voda, takole pisanje, se je včasih sam pri sebi zmrdoval nad tem. In sploh, najstniki naj bi v intimne dnevnike pisali o prvem osvajanju deklet, ne pa mukoma iskali svoje resnico o tem, kar so zaznavali okoli sebe. Svobodo v nakazni obliki, ali kaj. Parole, ki so kot umazani letaki končale na smetišču zgodovine. Portrete voditeljev v enaki drži. Velike očete, zaslužne za obstoj naroda. In pod njimi trop, odrešen odgovornosti. Zagotovo lahko kakšnemu nerodnemu političnemu dejanju pripiše krivdo za to, da zdaj skače iz avtomobila s krčem v želodcu, teče proti letališki stavbi, in lahko samo upa, da je letalo imelo zamudo zaradi vremenskih nevšečnosti. (se nadaljuje)