Od Štefana do Štefana

Besedilo: Grega Flajnik
Kategorija: Izleti GG / / 16:56

Tudi tako bi lahko poimenovali Glasovo kolesarjenje ob Donavi, ki smo ga začeli in končali pri katedrali svetega Štefana. Le da je bila ena v Passauu, druga pa na Dunaju.

V štirih dneh smo ob reki Donavi prevozili razdaljo med njima in skupno »nagonili« okrog 360 kilometrov. Na poti smo doživeli veliko lepega, spoznali smo lepe kraje, se peljali z ladjico in nekateri so jo celo vozili – hvala kapitanu za zaupanje in preostalim potnikom za korajžo. Na kolesih smo se družili praktično ves dan in čas je mineval res hitro. Za druženje so kolesarske poti ob modri Donavi zelo primerne, saj na njih ni drugega prometa, avtomobilov. Tako smo se lahko precejšnji del poti vozili po dva in dva kolesarja vzporedno.

Med kolesarjenjem smo občudovali, kako reka na svoji poti naredi ovinek v donavskem okljuku ter velike ladje, ki prevažajo turiste. V vsakem mestu lahko srečaš stavbe, kjer je označen nivo najvišjih voda. V mestu Pöchlarn smo se peljali mimo rojstne hiše Oskarja Kokoschke, ekspresionističnega slikarja. V samostanu Melk, ki je eden največjih benediktinskih samostanov, smo srečali skupino japonskih turistov. Mi smo občudovali njihova azijska oblačila, oni pa naša kolesarsko opremo. Kar fotografirali smo se skupaj, tako smo si bili zanimivi.

Pokrajina Wachau nas je navdušila s svojimi skrbno urejenimi vinogradi in nasadi marelic. V vasici Willedorf smo si ogledali mesto, kjer so pred nekaj več kot stotimi leti izkopali znamenito Willendorfsko Venero, ki so jo tukajšnji prebivalci pred okoli 25.000 leti častili kot boginjo plodnosti. Seveda smo se ustavili tudi v drugih čudovitih mestih. Sladoled in pijača sta bila obvezen del našega potovanja. Kako tudi ne, saj so bile tudi letos temperature krepko čez 30 stopinj Celzija.

Na koncu na Dunaju kar nismo hoteli nehati s kolesarjenjem, zato smo bili vsi navdušeni, ko nas je Aleš povabil na krajši ogled mesta – s kolesom, seveda. Sledila sta še malica in preoblačenje. Po kolesarski navadi smo vse preoblekli kar v parku sredi Dunaja. Na poti domov smo že kovali načrte za naslednje izlete. Idej je bilo res veliko.

Na takšnih kolesarskih izletih moramo skupaj premagati pot, ki je daljša od sto kilometrov. To za marsikoga predstavlja kar velik napor. Zavedamo se, da ga lahko premagamo skupaj. Zato se vedno ustvari prav posebna medsebojna energija in povezanost skupine. In ko je izlet za nami, smo še toliko zadovoljnejši.