O srečnem zakonu, II.

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 30. junij 2016 / 16:44

Potem ko smo si priznali, da zakonsko zadovoljstvo ni stvar sreče, ki pride ali ne pride, in ko si upamo prositi za naklonjenost in pozornost, si moramo priznati, da je za dober odnos treba veliko postoriti. Vsak dan, vsak mesec, vsako leto – dokler sva s partnerjem skupaj. In bodiva vesela, da sva še skupaj. Prišel bo čas, ko bo eden ostal sam.

3. Ko se boste naslednjič počutili negotove, zaskrbljene ali tesnobne, poskusite to omeniti vašemu partnerju, vzemite njegovo roko in opazujete sebe in njegove čustvene odzive.

Čustveno varna vez (da želimo in si upamo povedati, kako se počutimo) je ljubezenska vez. So nebesa na zemlji, v katerih vedno lahko dobimo zatočišče in kjer lahko uravnavamo lastna težka čutenja. Samo držanje vaše ljubljene osebe za roko bo umirilo naše možgane in zmanjšalo razne strahove, ki jih doživljamo. Ko nam je hudo, ne prekinimo stika, ampak ga okrepimo. Ja, tako preprosto je to. To možnost nam je dala narava. Raziskave zelo jasno kažejo, da negativna in težka čutenja (strah, žalost, jeza, sram, gnus) močno vplivajo na zadovoljstvo v zakonu oziroma partnerstvu. Istočasno pa iste raziskave ugotavljajo, da ravno v težkih trenutkih (ko je teh čutenj zelo veliko) najbolj potrebujemo bližino in tolažbo. Niso vsa čustva problem med vama. Problem so le zatajena in nedovoljena čustva.

4. Opazujte se, ko ste se partnerju čustveno odprli – ali je možno, da postanete obrambni in napadalni ali da se odmaknete in prekinete stik. Skoraj nemogoče.

Čustvena odprtost ali drugače zapisano, ranljivost, ki si jo delimo, je osnova za intimo, intima pa je osnova za dolgoročne srečne zveze. Odločite se in prevzemite pobudo ter delite svoj notranji svet s partnerjem. Pomagajte mu, da bo razumel, zakaj vam je težko biti ranljivi v tem trenutku pred njim. Povejte mu, koliko poguma je potrebnega za dopustiti si biti ranljiv in čakati na njegov odziv.

5. Skupaj proučita, kako s partnerjem običajno reagirata v odnosu.

Ali sta drug drugemu dosegljiva? Kaj naredite vi, ko je partner žalosten, razburjen, prestrašen in ko vam ne da odgovora? Ali zahtevate njegov odgovor ali se umaknete? Povejte mu vsaj eno stvar, potezo, s katero bi se on takrat vam lahko približal, da bi vi vedeli in čutili, da je on ob vas. Razmislite in mu to povejte! Ne obtožujte partnerja. Opazujte svoje reakcije in to delite z njim. To ni tako težko, kajneda. Vsak zase pa že ve, kaj potrebuje, ko je na tleh.

Predlagam vama, da se pogovorita o točkah, ki jih navajamo. Kaj velja zame in za naju, kaj ne? V čem vidiva podobnost in v čem različnost? Kaj lahko izboljšuje? Kje sva odpovedala? Kaj naju vedno sproti preseneča?