Matura

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sobota, 8. junij 2024 / 12:16

Po tem, ko smo slavnostno odplesali četvorko in se veselili na maturantskem plesu, je zdaj čas pisanja mature. Po tem, ko sem bila letos največja »žurerka« maturantskih plesov, ker sem se jih udeležila tri dni zaporedoma, sem zdaj mati, ki spremlja skoraj odrasla otroka pri pisanju mature. Za vsakega maturanta je to njegovo prvo srečanje s tako obsežno snovjo, prvič pa je vedno težko, neznano. Zdi se mi, da je takrat največja naloga mame ali staršev, da smo doma in da smo otrokom na razpolago. Če se zdi, da so najstniki včasih zaletavi in muhasti, se odgovarjajo in za vsako ceno želijo nekaj svojega, so v obdobju mature vsi bolj spravljivi, radi se pogovarjajo, celo kaj vprašajo. Pri nas ves čas kuhamo, v tem času pa se mi zdi, da moram kuhati kaj takega, kar radi jedo. Rada kaj spečem, gledam, da je hladilnik poln. Prav vidi se, kako možgani porabijo največ energije. Nenehno jedo. Tudi če prinesem veliko hrane iz trgovine, se zdi, kot da je že naslednji dan vse prazno. Pri vseh petih sem uživala, da sem lahko tudi jaz prebrala knjige za maturantski esej. Veliko smo se pogovarjali, obiskali predstave. Trije od naših petih maturantov so za izbirni predmet izbrali zgodovino ali geografijo. Tedaj je nastopilo mojih pet minut sreče, ko so me prosili, ali lahko malo ponovimo za maturo. Jaz bi jim rada še večkrat kaj pomagala, pa moram previdno čakati, da to storim le tedaj, ko me prosijo. Sicer »težim« in sem sitna. Tokrat me je naš maturant prosil, ali lahko z njim ponovim geografijo Slovenije. Kar poletela sem od sreče. Tako sva se v nedeljo popoldan odpravila ven. V nahrbtniku sem nosila atlas in za vsak primer še knjigo. Hodila sva po gozdu, ob Kokri, med njivami in travniki in se pogovarjala. Vsake toliko časa sva se usedla na klop ali na kamen, malo počakala in kramljala. Geografijo se je najlažje učiti na terenu, moj najljubši način poučevanja je terensko delo. Ko so odpisali maturo, je ves zadovoljen rekel: » A veš, da je bilo kar nekaj tem točno tistih, o katerih sva se pogovarjala«. Fino, sem mu dejala. Sama pa sem si mislila, le zakaj me nisi večkrat prosil, da bi se takole malo pogovarjala. Ni kaj, mame učiteljice smo hitro zoprne. Vedno nam govorijo, da niso moji učenci, da sem nekaj povedala že vsaj petkrat. Prav, si mislim, potem si pa končno že kaj zapomnite. V času mature je torej mamino mesto doma. Tedaj moramo še bolje kuhati, kaj dobrega speči, nenehno polniti hladilnik, za katerega se zdi, kot da so ga napadle kobilice. Potrpežljivo lahko čakamo, da pridejo domov, napišejo kakšen sms, povedo, kako so pisali, kaj jih skrbi in tare, kaj so že ponovili in kaj še bodo. Tako pač je. Najbolj pomembno je, da smo doma, da smo ob njih, mirni in stabilni. Tako jim najbolj pomagamo.