Čas je za kulturo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 4. februar 2011 / 06:00

Kateri čas je najbolj primeren za kulturo? Na slovenskem podeželju še vedno velja, da je za kulturne prireditve najbolj primeren zimski čas. Z drugimi besedami: obdobje med obema premikoma ur, ki ju opravimo na zadnjo nedeljo oktobra in marca. Ta tradicija je najbrž navezana na stare čase, ko je bila še živa »kultura« preje; to so bili tedni v predpostnem času – od praznika sv. treh kraljev do pepelnične srede, ko se je začel post. Sicer pa je ta razpored izhajal iz naravnega ritma kmečkega dela: v poletnem delu leta se je delalo zunaj, v zimskem je bilo več časa za vse, kar se počne znotraj. V mestu je čas kulture bolj raztegljiv. To se pozna že v tedenskem ritmu; medtem ko na podeželju velja, da so za kulturne prireditve najbolj primerni dnevi ob koncu tedna, je v mestu ravno obratno – odprtja razstav, denimo, se morajo izvršiti od ponedeljka do četrtka, v petek popoldne je že prepozno, se že začenja selitev na podeželje, ki smo ji v novejšem času priča vsak konec tedna, še zlasti pa ob vikendih, ki so povezani s prazniki.

Dejstvo je, da je gostota kulturnih prireditev največja ravno okrog slovenskega kulturnega praznika in sprašujem se, ali je le naključje, da so tega postavili ravno v predpostni čas? Kakorkoli že, Prešernov dan 2011 je tu in znova smo deležni hiperdoziranja s kulturo. Na preobilje kulturnih dogodkov v tem času smo se že navadili in nas ne gane več tako kot nekoč, ko je bilo vsega tega manj. Vprašajmo se raje, kako je z našo kultur(nostj)o sicer? Na tistem širšem polju, denimo, ki mu pravimo kultura medčloveških odnosov? Ali ni v njih še vedno preveč nestrpnosti. Ta se kaže povsod, od šankov do govornic v parlamentu, vse več je je tudi v medijih. Še dobro, da ne slišimo vsega tistega žolča, ki se razliva po telefonskem omrežju. Na spletu pa lahko beremo take reči, da se človeku zvrti … No, saj je morda boljše, da se žolč izlije v besede, kot da se sploh ne bi ali pa bi se razlival na neverbalni način! Gre torej za to, da polje kulture razširimo. Včasih so nas učili, da se kultura izkazuje tudi v odnosih med ljudmi nasploh. V tem, da se pozdravljamo in skušamo biti drug z drugim prijazni. V zadnjem času pa postaja moderno tudi biti prijazen do okolja, v katerem živimo; odnos do okolja moramo najprej spremeniti v glavah, da ga bomo potem lažje še v dejanjih …

Permanentni izziv k širitvi kulturnega polja pa je tudi v možnosti, da sami postanemo v teh rečeh bolj aktivni. Da nismo le »uporabniki« umetniških in kulturnih storitev, temveč jih tudi sami soustvarjamo, kot »izvajalci«. Vsak lahko hodi v opero in na koncerte, tisti, ki imajo posluh, pa se lahko tudi sami pridružijo enemu od številnih pevskih zborov in pihalnih godb. Ne more biti vsak pisatelj, lahko pa več bere, hodi v knjižnice in kupuje knjige. Vsak lahko gre v muzej, marsikdo pa ima staro hišo, ki jo lahko ohrani, namesto da bi jo podrl. Ne hodi vsak v arhive, ima pa skoraj vsak doma kakšne stare dokumente, listine, fotografije, ki jih spet lahko zavrže ali pa ohrani. Ne more biti vsak slikar ali kipar, lahko pa hodi na razstave in – kar je še višja stopnja kulturnosti – kako sliko ali kip tudi kupi. Gledališča vabijo in so kar dobro obiskana, amaterski odri pa se pritožujejo nad pomanjkanjem dobrih naturščikov – zakaj se jim torej ne bi pridružil, kdor je nadarjen za scenske reči in ga ni strah odrskih luči? Skratka: izzivov za pomnožitev naše umetniškosti in kulturnosti je veliko, aktualni pa so skozi vse leto in ne le okrog osmega februarja …